RITEM IN RAVNOVESJE

Ob prebiranju knjige Ujemi ritem življenja sem se spomnil, kako sem bil pri štirinajstih potisnjen v svet glasbenega ustvarjanja. Po osnovni šoli sem se vpisal v gimnazijo v Želimljah. Tam smo vsi dijaki začeli igrati inštrumente. Poleg harmonija in kitare so mi določili, da bom igral še činele, kajti dijaki smo imeli svojo godbo na pihala. Ja, prav ste prebrali: godbo na pihala! Sam o glasbi do takrat nisem imel pojma, note sem komajda poznal. Spomnim se, kako sem vadil činele. Udarjati je bilo potrebno navadno na prvi takt, včasih tudi na tretjega, odvisno od skladbe. Pridno sem vadil in štel takte: en, dva, tri; en, dva, tri, štiri. Vse sem se krasno naučil –, mislim, da celo na pamet. Potem je prišla na vrsto prva skupna vaja. Na dirigentov znak smo začeli. Samozavestno sem udarjal s činelami, kot sem se pač naučil: en, dva, tri, en, dva, tri. Po nekaj taktih je dirigent ustavil izvajanje skladbe in mi rekel: »Kaj vendar počneš? Glej me in sledi ritmu, ki ga dajem.« S činelami sem pač udarjal v svojem ritmu in s tem spravil iz ritma celo godbo na pihala …

Lani sem se po nekaj letih ponovno udeležil organiziranega tekaškega tekmovanja. Pred leti sem tekel veliko več. Na startu ob obali sem čutil tisto prijetno pozitivno vznemirjenje, ki se me polasti vedno, ko sem vpet v kakšen poseben dogodek. V tekmo sem se spustil silovito, hotel sem slediti najboljšim. Po nekaj sto metrih sem začutil, kako mi zmanjkuje sape, kako me začenjajo peči mišice, kako mi pešajo moči. Vedel sem, da v takem tempu ne bom vzdržal do konca. Začel sem teči počasneje in se z veliko muko privlekel do cilja. Ko je bilo vsega konec, sem razmišljal: »Na tekmo sem se pognal brezglavo, prepustil sem se množici. Nisem sledil svojemu ritmu.«

Pred kratkim mi je klientka na terapiji potožila, da je utrujena, brezvoljna, da ji je vse odveč, da je živčna, ker ne ve, česa bi se lotila.  Rekla je, da je to nekaj, česar ni bila vajena. Prosil sem jo, naj opiše svoj povprečni dan. Naštevala je, da vstaja ob petih, telovadi, da ima veliko opravkov, da ima zelo odgovorno službo, da ima družino in da je tudi doma bolj ali manj za vse sama, da pred polnočjo navadno ne gre spat. Predlagal sem ji: »Nekje je potrebno začeti: za začetek si uredite ritem prehrane in spanja!«

Ritem, ritem, ritem! Vse v življenju in naravi sledi nekemu ritmu: ritem dihanja, ritem srca, ritem glasbe, ritem letnih časov, ritem dneva in noči, ritem gibanja planetov, ritem plimovanja morja … Ritem preprosto vzpostavlja ravnovesje in zagotavlja stabilnost. Ko in če se ritem poruši, se začnejo dogajati katastrofe.

Kakor na kozmični ravni je na vseh področjih življenja pomembno, da vzpostavimo oziroma ujamemo ritem. V logoterapiji govorimo, da je potrebno ohranjati v ravnovesju šest soodvisnih razsežnosti človekove eksistence: telesno, duševno, duhovno, socialno, razvojno in bivanjsko dimenzijo. Nobena od teh dimenzij ne sme biti v nobenem trenutku življenja prezrta. Naša naloga seveda ni, da v vsakem trenutku življenja posvečamo vsem šestim ravnem svoje eksistence enako pozornost; vsaki dimenziji naše eksistence je potrebno posvečati ustrezno pozornost.

Ritem in ravnovesje sta dve neskončno dinamični resničnosti, ki terjata v vsakem trenutku našo pozornost in usklajeno delovanje. Ste se poskusili kdaj peljati z rolko? Ali s supom? Ko opazujemo koga, ki to dvoje obvlada, se zdi vse neskončno preprosto. A če ste že stali na supu ali rolki, potem veste, kako mora biti celotno naše bitje nenehno usklajeno v delovanju, če se hočemo peljati varno in stabilno, brez padca v vodo ali odrgnjenih kolen in zlomljenih zapestij.

Knjigo, ki jo imate pred seboj, razumem v tej luči. Avtorica na podlagi svojih izkušenj, prigod, doživetij in spoznanj slikovito in neposredno opozarja na ključno resničnost: če želimo v življenju ohranjati ravnovesje, moramo ujeti ritem življenja, kajti ritem vzpostavlja urejenost, kozmos, kot so to poimenovali stari Grki, izguba ritma vodi v kaos, nered in razpad sistema. K vzpostavljanju ritma življenja pomagajo ključne resničnosti življenja, ob katerih se s svojimi zapisi zaustavi avtorica: pozitivna samopodoba, sočutje, spoštovanje, ljubezen, vztrajnost, hvaležnost in številne druge vrednote in življenjske drže. Izredno dragocena so tudi pričevanja »gostujočih peres«, intimne izpovedi desetih žensk, ki vsaka na svoj način opisuje, kako lovi »ritem ženske«, kako se skozi menjave časov spopada s spremembami, ki jim jih na obalo eksistence naplavlja življenje. V njihovih pričevanjih je veliko globokih izpovedi, kako so se srečevale in se srečujejo s trpljenjem, s stisko, s trenutki, ko »sem polna gorja in grenke bolečine, ki se je naselila vame in zarezala globoko v moje meso, da od znotraj krvavim«. Prebiranje njihovih pričevanj me je utrdilo v spoznanju, kako se v motu »Živeti in ne le preživeti« skriva temeljna resničnost našega življenju: življenje je živo, živo vse do zadnjega diha. In naše osebno poslanstvo je izpolnjeno šele z našim zadnjim dihom.

Do takrat pa … lovimo ritem življenja. V trenutkih veselja in v trenutkih žalosti, v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju. Vse to sestavlja mozaik življenja slehernega izmed nas. Ravnovesja nimamo nikoli v zakupu in tudi v trenutkih, ko teče življenje (na videz) lepo in mirno, ni naša odgovornost za ohranjanje ritma življenja nič manjša. Nasprotno, izkušnja življenja kaže, da je v resnici takrat ta naloga še težja.

Dve misli za konec.

Ne glede na vse ljudi, ki nas obdajajo, smo za svoje ravnovesje konec koncev odgovorni sami. Nihče ne more stati namesto nas. Drugi nas lahko podpirajo, ne morejo pa stati namesto nas. Ali hoditi namesto nas. Ali vztrajati namesto nas. In v tej točki naše nenadomestljivosti se kaže neskončan veličina osebnega dostojanstva vsakega človeka.

Viktor Frankl, utemeljitelj logoterapije, je zapisal: »Razdrobljenost življenja ne škoduje smislu življenja.« Z drugimi besedami, tudi če smo ritem izgubili, če ga ne moremo več ujeti, če se sredi vsakdanjosti spopadamo s kupom problemov in težav: naše življenje ni zaradi tega nič manj dragoceno in naša osebna naloga iskanja smisla ni zaradi tega nič manjša. Ali, kot pravi Irena: »Potrudite se, da boste kolesarili skozi življenje v harmoničnem ritmu, ki vas osrečuje in vam hkrati nudi ravno pravo mero drznosti in varnosti.«

Martin Lisec, logoterapevt

 

(Besedilo je na povabilo avtorice Irene Potočar Papež avtor napisal kot predgovor v njeno knjigo Ujemi ritem življenja. Knjigo, ki je tudi zelo primerno darilo, lahko naročite na tej povezavi.)