ZAČENJANJA
Začetki rojevajo upanje
Novo leto! Še en začetek. Na tisoče jih je že bilo v našem življenju.
Zunanji dogodki dajejo ritem našemu življenju: novo leto, začetek adventa, začetek postnega časa, velika noč, prvi maj, obletnica poroke, rojstni dan, različni prazniki … Gre za mejnike, ki so sorazmerno na gosto posejani v našem življenju. Včasih nam ti dnevi in obdobja, ki jih prinašata koledar in življenje, ne pomenijo veliko, pogosto pa nas spodbudijo, da se zamislimo nad svojim ravnanjem, svojimi izbirami, svojimi cilji ter se odločimo za kakšne spremembe.
Nekateri začetki so notranji. Ko v eksistencialnem smislu dozori čas, se novi začetki zgodijo v intimi naše duše, v intimi našega srca. Ko dozorimo za določena spoznanja in resnice o nas samih pa tudi o drugih, smo pripravljeni za naslednji korak. Pisateljica Helena Cestnik pravi: »Ko dozoriš, moraš oditi« – in začeti znova. Ljudje začutimo, kdaj se končajo posamezna obdobja našega življenja.
Eni začetki so veseli, radostni, razigrani. Navadno je vesel začetek rojstvo otroka. Otrok je obljuba prihodnosti, izpolnitev pričakovanj, sanj, hrepenenja. Vesel začetek je poroka, pa nastop prve službe, pa vselitev v lastno stanovanje ali hišo, pa diploma, pa radost, ki preplavi starše, ko vidijo, da je otrok naredil dobro potezo v svojem življenju.
Drugi začetki so boleči, prepleteni s strahom in negotovostjo. Včasih so začetki logična posledica osebne in duhovne rasti, včasih pa nuja, v katero nas pripelje ali prisili življenje.
Človek ima moč, da začenja vedno znova. Vedno znova – znova. Vsak začetek obudi v nas upanje, da »kljub vsemu«, kot bi rekel Frankl, še vedno zmorem. Zmorem spremeniti tok vsakdanjosti in okostenelih vzorcev, ki me začenjajo dušiti in pritiskati k tlom. Zmorem iti preko udarcev usode in življenja ter ob vsem tem ohraniti svobodo in zavzeti stališče do vsega, kar mi je prineslo življenje. Ta človekova notranja moč priča o nezlomljivosti človekovega duha ter hkrati o neizmernih duhovnih razsežnosti njegovega bitja.
Začetki rojevajo (za)obljube
Vsi začetki, pa naj bodo veseli ali skrb vzbujajoči, intimno osebni ali zunanji, so zaznamovani z obljubami. Brez (za)obljub ni novih začetkov. Pravzaprav nam teža dane obljube pripoveduje o pomembnosti začetka. Ob rojstvu otroka se starši zavežejo, da mu bodo stali ob strani v letih rasti in odraščanja, ob poroki si zakonca obljubita povezanost, ljubezen ter vztrajnost na skupni poti. Ali pa: odgovornejša je funkcija, ki jo nekdo prevzema, slovesnejša je obljuba, ki jo ob prevzemu funkcije izreče. Izrečene obljube v ključnih trenutkih življenja bistveno zaznamujejo nadaljnjo človekovo pot.
Ljudje se od malega učimo dajati obljube. Obljube so, recimo, tisti tihi družinski dogovori, preko katerih poskušamo starši s pogovorom in zgledom svojim otrokom privzgojiti take notranje drže, ki pomagajo otrokom, da ponotranjijo določene vrednote ter se naučijo prevzemati svoj del odgovornosti za življenje v družini in za svoje osebno ravnanje. Navadno se začne igra učenja obljub s pospravljanjem igrač, se nadaljuje s privajanjem na urejenost in privzgajanjem delovnih navad, v najstniških letih se pogajanja pogosto vrtijo okoli ure, do katere naj bo otrok doma, itd. Za vsakim družinskim dogovorom so izrečene – tudi če ne naglas – določene obljube, vsak dogovor zahteva od vseh vpletenih določena ravnanja.
Otroci dajejo tudi javne obljube. Dva od mojih treh sta bila pri skavtih. Prav zanimivo ju je bilo opazovati, kako svečano sta doživela dan in kako ponosna sta bila, ko sta izrekla skavtsko obljubo.
Mnoge obljube dajemo ljudje sebi. Sploh ob novem letu. Ali dva meseca pred začetkom poletja. Obljube, povezane s hrano in nekaterimi razvadami. Obljube sebi, s katerimi želimo doseči, da bi bili lepši, bolj dopadljivi (navadno drugim). Toda sebi dajemo tudi bolj intimne obljube. Pred leti sem po nekem literarnem večeru srečal gospoda, ki je, ko so ga gostitelji po koncu spodbujali, naj vendar vzame kak grižljaj, rekel: »Hvala, ne bom. Pred štirimi leti sem si zadal tri stvari: da po šesti uri zvečer ne bom jedel, da bom vsak dan eno uro bral in eno uro ali fizično delal ali se rekreiral. Tega se držim!« Tri samozaobljube torej. Zanimiva se mi je zdela predvsem obljuba, da bo vsak dan, ne glede na karkoli, eno uro bral. Kako koristno in bogato naložen čas! sem pomislil.
Znanec mi je pripovedoval, kako je pred leti z ženo in še z enim zakonskim parom poromal v hrvaško Marijino svetišče Marija Bistrica. Po maši je na mizo v bifeju odložil še skoraj polno škatlico cigaret in sklenil, da ne bo več kadil. Od takrat so minilo tri leta in še ni prižgal cigarete. »Obljuba je obljuba, on zgoraj vidi, s cigareto v roki se mu nimaš kam skriti …«
Vsaka obljuba sebi je na neki način tudi obljuba drugim. In obrnjeno, vsaka obljuba drugim je tudi obljuba sebi. Dane obljube, pa kakršnekoli že so, pletejo med nami vidno (in še pogosteje nevidno) mrežo ter nas spenjajo v skupno prizadevanje za bolj kakovostno življenje. Osebno in skupn(ostn)o. Vsaka obljuba vključuje v svojem jedru veliko osebne odgovornosti.
Torej drži, da začetki rodijo obljube? V nekem smislu zagotovo, a pravilneje je reči obrnjeno: niso začetki tisti, ki rojevajo obljube. Dane obljube rojevajo nove začetke.
Lahko je začeti, težko je vztrajati
Res je, da ni vedno lahko začeti. Včasih se je zelo težko dvigniti s kavča, obuti čevlje in iti na zrak. A ko je človek po novem začetku enkrat na poti, se kmalu zave, da je bilo začeti – vsemu navkljub – lahko. Kar je v življenju v resnici težko, je vztrajati, ostajati zvest danim obljubam. Lahko se je prijeti za roke, a težko je partnerjevo dlan občuteno, nežno, predano, varno in spoštljivo obdržati v svoji roki. Lahko je spočeti otroka, a težko ga je vzgajati. Lahko se je odločiti za abstinenco, a težko je zdržno živeti. Lahko je torej začenjati, a težko je začeto pripeljati do konca. V semenu začetka so namreč izziv, upanje in veselje, zvestoba obljubam pa vedno terja napor, vztrajnost in samopreseganje.
Naj bodo torej obljube, še posebej v tem času, iskrene, uglašene z najglobljo resnico o nas samih, take, ki nas bodo vodile k polnosti življenja. Če niso take, škodijo nam in ljudem okoli nas. Ko obljubljate, ne prezrite sebe.
In ljudje, s pomembnimi obljubami in odločitvami ne odlašajmo na jutri. Kajti »vsak trenutek šteje«.
Mag. Martin Lisec
(Foto: Grega Sulejmanović. Članek je bil leta 2013 objavljen v Časniku.)
Leave A Comment