Pri založbi 5ka je izšla knjiga Jasne in Mojce Cajnko, Norica; Splet naključij. Pretresljiv preplet doživljanja dveh povezanih, a tolikokrat boleče ločenih življenjskih zgodb. Knjigo posebej priporočam staršem, ki imajo občutek, da “izgubljajo” svoje otroke, ko le-ti polzijo pred njihovimi očmi v drogo, omamo, bolezen, propad, sami pa nemočno opazujejo njihovo odhajanje. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Jasna me je prosila, da sem za knjigo napisal kratek uvod. Preberete ga lahko v nadaljevanju.

Z vsako črko me je manj, z vsako besedo me je več

Ko sem odprl Mojčino in Jasnino knjigo in se začel potapljati v njuno vijugasto pot življenja in v skrivnostne globine njune duše, se mi je za trenutek zazdelo, kot da se je kolo časa zavrtelo za nekaj desetletij nazaj, v moja najstniška leta. Takrat sem, v risu svojih dvajsetih let, kmalu po izidu kupil dve pesniški zbirki. Še sedaj ju imam, prodajali so ju skupaj, v preprostem sivem ovitku iz mehkega kartona: pesmi Marka in Toneta Pavčka. Markovi posthumni in edini pesniški zbirki Z vsako pesmijo me je manj je bila pridana Tonetova Dediščina. Pesmi sina, ki je pri 21 letih storil samomor, polne mladostnih viharjev in bivanjskih spraševanj, so mirno valovile v prostrana obzorja tihe, toda z vso tragiko izražene očetove refleksije o življenju, v katerem je na koncu treba, če ne za radi drugega, zaradi lastnega dušnega miru, objeti tudi tisto nesprejemljivo. Kot morje, ki v prostranosti Jadrana divje valovi, se v Seči dotakne obale in umiri svoj tok. Po slovesu od Marka je Tone nekje zapisal: »Ne verjemite njim, ki vam pravijo: Ta svet je grozen, grob, grd. Ni res. Res je, da je lahko še hujši. Toda za vas je to vaš edini svet, edini, ki v njem živite, da se v njem udomite in ga v dobrem naravnate po svoji podobi. Ne verjemi te tudi njim, ki vam pravijo: Življenje je trdo, trpko in težko. Ni res. Res je, da je lahko še hujše. Toda za vas je to življenje edino, enkratno in neponovljivo. Vaše je, da iz njega naredite vse, kar je v dobrem mogoče. Ne verjemite komurkoli in karkoli. Verjemite pa, če morete, moji zgodbi: Nekoč, pred leti, ko me je kot strela z jasnega zadelo hudo, mi je stari mož, živi modrec, dejal: ‚In nikar se odslej ne boj življenja!‘«

Strmim v Mojčino in Jasnino razgrnjeno, na trenutek razgaljeno dušo. Knjiga je res ena sama celota, ki kaže na intimo, večplastnost, brutalnost, nežnost, ljubezen in globino nekega odnosa: odnosa med mamo in hčerko; odnosa med hčerko in mamo; odnosa, za katere ga sta si prizadevali, ga negovali in ljubkovali; odnosa, ki je rastel in razpadal; odnosa, ki jima je zaradi okoliščin življenja tragično ušel iz rok; odnosa, ki ga je mama na koncu nekako znova stkala v smiselno celoto. V svojo in njuno smiselno celoto.

Mojca je bila ne samo neverjetno talentirana oseba, ampak tudi izredno motivirana, ciljno usmerjena. Komaj predstavljivo široko in poglobljeno znanje družboslovja in humanistike je usmerjala ne samo na področje znanosti, kjer je kot mlada znanstvenica dosegla rezultate, na katere bi bili ponosni tudi osiveli profesorji, ampak tudi na področje umetnosti, lirike, literarnega ustvarjanja, kar se nam odstira v tej knjigi. Ko prebiram njene pesmi, se ne morem upreti prispodobi, kako njena umetnost lebdi nad neskončno globokim bazenom nje nega znanja, njene razgledanosti, njenega svetovljanstva. Prepričan sem, da je njeno ustvarjanje vredno literarnokritične ocene, in resnično si želim, da se kdo, ki je za to kompetenten, tega tudi loti.

V Mojci je brbotalo življenje v vsej njegovi širini, višini, daljini in globini. Veliko postavljenih vprašanj, iskanj odgovorov, veliko poskusov zlaganja življenja v smiselno celoto najdemo v njenih zapisih. In tisto večno vprašanje, ob katero trči Slehernik: Kdo pravzaprav sem? Kak šen smisel ima vse skupaj?

Sem bitje s prepustnimi porami. Z žalostjo. S krivdo.

Z mačkami okrog sebe. In vibracijo om.

Z nagonom po preživetju. In svobodo kot vrhovno vrednoto.

Z lastnimi potrebami. In osebnimi mejami.

S čisto svojo zgodbo, ki je ne bom nikoli v celoti povedala ali zapisala.

Z zadnjim koščkom sebe. Svojimi sanjami. Svojo Vero.

S kozmičnimi vezmi, ki so se odpletle in razvezale.

Povzročam travme bitjem, ki bi jih rada zaščitila pred samo seboj.

Se sestavljam. In igram. Igram močno žensko.

Sem angelček, ki si oblizuje rane. Sem zdravilka polomljenih dušic.

Norica. Ves kozmos je v meni.

Vse to sem. In še zmeraj ne vem, kaj in kdo sem.

(Pesem o zemlji, kozmosu in meni)

Mojca in Jasna sta bili druga v življenju druge pomembni in drago ceni osebi. Jasna v svojih zapisih razodeva svojo krhkost in kljuboval no moč duha po tistem novembru 2020, ko je Mojca za vedno odšla. V Savo. Ko je dokončno premagala Norico v sebi: »In danes se zdi, da si se zares vrnila ti, ljuba moja; preden si umrla. Vrnila si se za kratek čas. Prepoznala si, da je tvoj čas omejen, saj za vogalom nate spet preži tvoja noríca. In ker je nisi znala obvladati ne premagati, ker ti ni dovolila, da si, kar si, in da živiš svoje sanje, si jo ubila. Samo tako si jo lahko premagala. Ubila si svojo noríco. In z noríco si ubila tudi sebe, deklica moja ljubljena. Jaz pa nisem razumela ne videla. Nisem bila ob tebi, nisem ti pomagala, da bi skupaj premagali noríco. Zato si to storila sama, tako in edino tako, kot si znala in zmogla.« (Zablode)

Jasna prehodi cel pekel, ki ga v človeku odpre tragična izguba ljubljene osebe. Boli, ker je Mojca odšla, še bolj boli trpko spozna nje, da je življenje preskočilo naravni red. Pokaže, kako je nemo, nemočno, na trenutke obupano opazovala, kako je njena ljuba de klica pred njenimi očmi drsela v neznani svet, ki ga sama ni več obvladovala in pred vrati katerega se je morala tudi Jasna, mama – ustaviti. Kot bi Mojca padla v stekleno kroglo: Jasna jo je vide la, vendar se je ni mogla dotakniti. Ponovno, kot že tolikokrat prej, vzpostaviti stik, dotik, notranjo vez. V retrospektivnih razmišljanjih se Jasna prebija skozi vse, kar zaznamuje Slehernika v trenutkih najgloblje žalosti in obupa. Slutiti je globino brezna trpljenja, jeze, krivde, spraševanj, ali je storila vse, kar bi lahko, opravičevanj, ker ni storila vsega. Ne le zmagovalci, po bitki so tudi poraženci pametni. Spopada se z občutki osamljenosti, nerazumevanja, s plehkimi odzivi ljudi na Mojčin samomor. Boli jo, ker ne more biti hvaležna, da je Mojco 39 let vseeno – imela. Bridko spozna omejeni domet psihiatričnega zdravljenja in psihoterapevtskih intervencij, sprašuje se o bogu in Bogu, opisuje obredje, ki si ga je ustvarila po Mojčini smrti, opaža, da jo imajo ljudje za čudno in odmaknjeno … Z bolečino opisuje nemoč mame, starša, ko vidi, da ji je otrok pred očmi spolzel v brezno smrti; vidi, kako drsi, krče vito poskuša vse mogoče in nemogoče, toda na koncu resignirano ugotovi, da ne more storiti ničesar več … Res je, na koncu je resnica zelo preprosta: nihče ne more živeti življenja drugega ali namesto drugega, pa naj ga ima še tako rad. Nekje se jaz konča in začne se drugi, oseba s svojo odgovornostjo, s svojimi odločitvami, s svojo svobodo. Tega rubikona ne more nihče prestopiti, pa naj še tako boli.

Obrazi trpljenja! Tisoč je izrisanih v Mojčinih in Jasninih izpove dih. Pred trpljenjem ljudje otrpnemo. Ne želimo si ga, nočemo ga, če bi le lahko, bi ga odstranili. Vendar kar pride. Včasih ga s svojim nespametnim ali neodgovornim ravnanjem prikličemo sami, včasih pride kot tat, samo, nepovabljeno. Trpljenje je tabu. Kot je tabu samomor. Kot je tabu žalovanje. Kot je tabu norost. Kot je tabu krivda. Kot je tabu osamljenost. Že ob zapisanih besedah čutimo nelagodje; kaj šele občutimo, ko te besede postanejo življenjska dejstva, ki bičajo našo nemočno eksistenco. Trpljenje je v sodobnem svetu izgubilo domovinsko pravico, niti omenjati si ga več ne upamo. Ker ni in, ker danes ljudje vendar ne trpijo! Danes je bolj fensi, če takrat, ko gre kaj hudo hudo narobe, povedo, da čutijo stisko ali pa nelagodje, da imajo krizo. Ob teh besedah se ne počutimo slabo. Te besede bolje zakrijejo tragiko bivanjske razgaljenosti, ovijejo bolečino v vsaj malo lepši celofan. Povedati iskreno, da čutijo ne moč, je pa spet preveč, kajti razodeta ranljivost pogosto bolj ogroža druge kakor tistega, ki jo razodene. In tega, biti ogroženi, tega ljudje nočemo.

Po treh letih Jasna sklene svoj trpeči maraton od-žalovanja. In tudi dokaže, da še kako drži pred desetletji izrečena misel Viktorja Frankla: »Ne v tem, da trpimo, ampak v tem, kako trpimo, je smisel trpljenja.« Jasnina zgodba je zgodba zmage življenja nad smrtjo, ali, kot pravi Kocbek: »Vse je večno, kar nastane, rojstvo je močnejše od smrti, vztrajnejše od obupa in samote, silnejše od hrupa in greha, slovesnejše od zavrženosti, kajti ljubezen smrt premaga.«

Mojčina in Jasnina pot je pot Slehernika. Slehernega izmed nas. Tudi mene. In tebe. Ko boš prebiral te strani, se ti bodo na ikonične freske Mojčinih in Jasninih utrinkov življenja in trpljenja slikale podobe tvojega življenja.

Tako je spirala življenja, ki zarisuje kroge navznoter (Kocbek), na novem obratu globine. Z vsako zapisano črko je bilo Mojce manj, izzvenela je v objem večnosti. In z vsako zapisano besedo je bilo Jasne več. Sedaj je, prekaljena v trpljenju in preizkušana v življenju, bolj in drugače živa, kot je bila poprej. Drugačna je: modrejša, mirnejša, bolj spravljena z življenjem, s preteklostjo, časom in večnostjo. Elisabeth Lukas ima prav: na koncu se vse uglasi in izpolni. Doka zala je, da se da, kar je svetla spodbuda in dobra novica za vse, ki nam kdaj pa kdaj upade srce, ko se prebijamo skozi labirinte življenja.

»Moja ljubezen do tebe, draga moja hči, ostaja do moje smrti. Podarjam ti jo, tja med zvezde … Kajti danes zmorem tudi jaz reči: Kljub vsemu rečem življenju DA.«

Mogoče bi bilo še bolj resnično: »Življenju rečem DA ravno za radi vsega, kar sem prestala.«

mag. Martin Lisec

logoterapevt