NEMIRNI ČASI, HVALEŽNOST IN RAZVIJANJE NOTRANJE MOČI

Se tudi vam zdi,  da živimo v času, v katerem je vse premešano in pomešano, turbulentno? Ljudje si želimo reda, urejenosti, varnih okopov, znotraj katerih lahko gradimo svoj vsakdan, načrtujemo življenje, sprejemamo odločitve, nenazadnje skrbimo tudi za osebni razvoj, negujemo odnose. Toda danes je več kaosa kakor reda. Kaos je kot močvirje: povsod en sam občutek negotovosti, ki napolnjuje človeka z občutjem nemoči in notranje stiske. Od tod do apatičnosti je manj kot korak. Pred oči mi prihajajo uvodni prizori iz kultnega filma Matrica – mogoče ste ga gledali in se ga spomnite: črn ekran, po katerem od zgoraj navzdol z bliskovito naglico padajo svetlo zelene številke. Kot dežne kaplje. Vidno znamenje, da se določen sistem, določena urejenost globalno sesipa.

Sesipanje

Dan za dnem spremljamo na različnih področjih procese sesipanja. Recimo v gospodarstvu. Dve leti trajajoča epidemija korone je kot domine v peskovniku nam pred očmi sesula slovensko in svetovno gospodarstvo, posebej turizem, gostinstvo in področje osebnih storitev. Zdravstveni sistem je zaradi še kar trajajočih izrednih razmer spet in čedalje bolj na robu preživetja. Za tragičnimi epopejami neuspešnih gospodarskih zgodb praviloma ostajajo številni posamezniki in družine, ki jih izguba službe peha na socialni rob in v nemogoče osebne stiske.

Če se spustimo na bolj vsakdanjo, osebno raven, zgodbe niso dosti drugačne. Vrstijo se osebne krize, ljudje izgubljajo službe, razpadajo zakonske zveze, posamezniki ne najdejo poti iz križpótij danosti – in obupujejo nad iskanjem. Številni so nemočni pred težo odločitev, za katere vedo, da jih morajo sprejeti, a se hkrati bojijo posledic, ki jih odločitve prinašajo s seboj. Če jih ne bodo sprejeli sami, se bo namesto njih odločilo življenje. Tako ali drugače. Opazna je porast duševnih motenj, zlasti depresije in raznih oblik anksioznosti.

Poleg tega med seboj pogosto komuniciramo na način, da nihče več nikogar ne razume. To se dogaja tudi zato, ker nihče več nikogar zares ne posluša. In če ne poslušamo, tudi slišati drugega ne moremo. Drugega lahko človek sliši, empatično posluša in začuti le, če ni do vratu pogreznjen v vesolja lastnih stisk, zaskrbljenosti ali ideološke zaslepljenosti. Če ni apatičen torej – kajti apatičnim osebam je hitro za vse vseeno.
Kot da bi izgubljali kompas. Kot da se rušijo zadnji braniki smisla.

Alternativa: “pravljičnih 7 namigov”

Vem, da nismo redki, ki se sprašujemo, kaj storiti v takih časih. So mogoče drugačne rešitve? Alternative namreč so. Vedno!

Če se prepustim možganski nevihti, bi naštel nekaj utrinkov, ki letijo skozi sivo možgansko skorjo.

  • Razločevanje: V času zmede je pomembno, da smo ljudje še posebej osebno pozorni. Čuječi. Navzoči v tem trenutku, v stiku s seboj. Pozorni na besede, geste, dejanja, ki jih vidimo in opazimo. Pozorni, čuječi in kritični tudi glede besed, gest, dejanj in potez, ki jih vlečemo v svojem življenju. Nikoli ne gre samo za nas, vedno, v vsakem trenutku, so v našo zgodbo vključeni številni drugi. Ljudje našega življenja, tisti, ki najbolj od blizu skupaj z nami drobijo sledi naših stopinj. Razločevati pomeni v vsakem trenutku razumeti, kaj kam v življenju sodi, kakšno težo imajo moje sedanje odločitve in koraki v luči prehojene poti življenja in pričakovane prihodnosti našega jutri.
  • Razum in vest: Potrebno se je prepustiti svojemu občutku, ki pa ga v končni fazi – če je človek iskren – določajo človekov razum, njegove izkušnje in njegova vest. Razum prepoznava, izkušnja uravnava, vest pa v globini človekovega bitja usmerja in korigira odločitve, sprejete tudi v trenutkih šibkosti in vsakdanje ihtavosti. Vest je organ smisla, dana vsakemu človeškemu bitju, pravi Frankl. Razmišljati in dovoliti, da glas vesti (spre)govori. Gre za dva temeljna parametra človekove eksistence.
  • Sprejemanje odločitev je šibka točka otrok sedanjosti. Številni čakajo na kaj ali na (ne)koga, ki bi namesto njih sprejel odločitev in usmeril njihovo življenje v smer – pazite! – zadovoljstva in občutkov sreče. Magov, ki bi to zmogli, žal ni več. Tu sem samo jaz, ki sem odgovoren za posledice odločitev, ki jih sprejemam v življenju. No ja, vedeževalci in avtomati z nasveti za srečo so sicer na gosto posejani po poteh vsakdanjosti, težava je v tem, da (mogoče) potolažijo človeka v trenutni stiski, a praviloma ne dajejo odgovorov, s katerimi bi bilo mogoče kakovostno (pre)živeti. Vse bi bilo drugače, če bi tako slepo in globoko, kakor zaupamo in naivno verjamemo drugim, zaupali sebi.
  • Razvijanje “kljubovalne moči duha”: Zahtevni časi od nas zahtevajo nekaj več. Zahtevajo, da razvijamo notranjo trdnost, “kljubovalno moč duha”, kot pravi Frankl, tisto notranjo odpornost, ki nam pomaga, da kljubujemo, da “kljub vsemu rečemo življenju da”. Notranja moč ima dva obraza: trdnost in prožnost. Trdnost, da se kot hrast ukoreninimo in (vz)držimo, ter prožnost, da kot brezove veje valovimo v vrtincih časa. Ob tem seveda ne pozabimo na negovanje socialnih stikov, zdravega humorja ter ritmov vsakdanjega življenja.
  • Optimizem: Vedra duša vedno najde pot, čemerna in zagrenjena žal ne zmore storiti niti najmanjšega koraka. Z optimizmom dandanes ni vedno lahko. Ni pa nemogoče. Vprašanje je, kako se prebiti do korenin osebnostne biti in v njih prepoznati sok življenja, optimizma, polne sedanjosti in smele prihodnosti. A življenje je v tej točki neizprosno: korak naprej naredijo tisti, ki to prepoznajo. Tu se prepoznava neizbrisna sled smisla: smisel ni odvisen od zunanjih okoliščin, ampak od vzgibov, ki jih človek odkrije v svoji duši, ne glede na zunanje okoliščine. Jaz je svoboden jaz, vedno lahko izbira. Sito izbir so vest, razum in pogled na celoten lok življenja.
  • Vztrajnost: Pot, dolga tisoč kilometrov, se začne s prvim korakom, pravi kitajska modrost. Toda po prvem koraku je treba narediti drugega, nato tretjega, četrtega … vse korake tja do tisočega kilometra. Do cilja. Z obžuljenimi nogami, z na trenutke obupajočo dušo, s strtim srcem. Ko gre zares, je pot k cilju vedno pot vere. „V veri hodimo, ne v gledanju“ (2 Kor 5,7). Cilj navadno ni blizu, zato je premikanje nog v smeri cilja ključno. Posebej v trenutkih, ko ima človek občutek, da stopica na mestu.
  • Hvaležnost: Časi kaosa in preizkušenj so tudi časi hvaležnosti. Za vse, kar smo si že prigarali in kar nam je bilo darovanega, pa tudi za vse, kar nam daje ta trenutek. Hvaležnost nam pomaga, da razumemo, kako ni nič samoumevno. Kdor čuti hvaležnost, se uči tudi odgovornosti.

Izziv

Turbulentni čas je torej (še) vedno milostni čas, je kairos. Odvisno od pričakovanj in naravnanosti duše. Prav taki časi, kakršne živimo sedaj, so – po globokem prepričanju Viktorja Frankla, utemeljitelja logoterapije – časi, v katerih se lahko najbolj in najgloblje pokažejo izvirnost, veličina in notranja moč človeka. V takih časih, kot jih živimo, lahko človek izrazi veličino tistega, zaradi česar je človek pravzaprav – človek. Edini, enkraten in v vsaki ustvaritvi znova osebek na tem planetu z vestjo, dušo in svobodno voljo. Ko odpadejo maske udobja in pomasovljenja, ki nam jih natikajo časi brezskrbnosti in lahkih okoliščin življenja, lahko človek izrazi svojo veličino, ves domet svoje eksistence, ki se ne konča samo tu in sedaj, ampak nosi v slehernem trenutku v sebi tudi seme transcendence.

Ni razloga, da bi se prepustili pesimizmu, vsemu navkljub. Ravno takšni časi odpirajo nove, neslutene poti ter dajejo posameznikom moč in pogum, da stopamo nanje. Takšni časi so klic, da naredimo nov korak.

Žogica „usode“ je v naših dlaneh. Vedno znova nemirna, a vsak trenutek – živa. Svoji odgovornosti človek pač ne more ubežati. In prav je tako, kajti ravno zaradi tega je človek – človek.

Advent ni romantika, advent je naloga. Božič bo praznik le, če bomo nalogo, ki je namenjena nam osebno, prepoznali, in nanjo odgovorili.

Martin Lisec