KLJUBOVATI IN RAZVIJATI NOTRANJO ODPORNOST

(Intervju z mag. Martinom Liscem, ki je bil decembra 2020 objavljen v reviji Dediči, glasilu Društva don Bosko).

Martin, na svoji odlično urejeni spletni strani  (https://stopinje.si/ ) si predstavljen kot vsestransko usposobljen logoterapevt, iskan predavatelj, predan mediator, coach, urednik, ustanovitelj pionirskega projekta uličnega dela Skala ter soustanovitelj Inštituta za mediacijo Concordia. S svojim delom nagovarjaš posameznike, podjetja in javne ustanove. Odzivi na tvoje delo so odlični, kajti odlikujeta ga človeška toplina in strokovna podkovanost. O strokovnosti priča tudi dejstvo, da je tvoj Inštitut Stopinje letos  pridobil od Mednarodnega združenja za logoterapijo in eksistencialno analizo Viktor Frankl Institut z Dunaja certifikat o akreditaciji, s čimer je dobil dovoljenje najvišje svetovne institucije s področja logoterapije za izvajanje dejavnosti in storitev na različnih področjih. Čestitam!

Inštitut Stopinje, ki si ga ustanovil leta 2014, si je vzel za vodilo misel „Širimo  veselje do življenja“. Po izjavi Viktorja Frankla obstajajo v vsaki celici našega telesa biološka, psihološka in duhovna komponenta. Je pa vprašanje, kako naj te komponente napolnimo z veseljem in ga še izžarevamo. Kot dobrega poznavalca sv. Janeza Boska, krščanstva in Viktorja Frankla te povabim, da za glasilo nekdanjih salezijanskih gojencev, Dediče, pokomentiraš nekatere Franklove misli.

Začniva kar z najbolj aktualno temo, s koronačasom. Frankl je prepričan, da se z vsako krizo pokaže tudi šansa, nova možnost …

Ne avtomatsko. Če bi bilo tako preprosto, bi vsi iz osebnih izgub in porazov tkali velike uspehe in dobičke. Nove možnosti se v zahtevnih situacijah pokažejo le, če jih prepoznamo in udejanjimo. Ljudje smo ne le dolžni, ampak imamo tudi sposobnost, da do vsega, kar se nam dogaja, zavzamemo odnos, „stališče“, kot je to poimenoval Frankl. Samo tako lahko odkrijemo smisel tudi v težkih situacijah. Zavzemanje stališča in s tem odkrivanje smisla je zelo osebna in odgovorna naloga. Po drugi strani pa drži, da je vsaka kriza neke vrste lakmus: jasno zažari tisto, kar je resnično, dobro, pristno. Tudi s to koronakrizo ni drugače: družine, ki so živele lepe, harmonične odnose, le-te v tem času nadgrajujejo in poglabljajo, če pa so bili odnosi že pred krizo načeti, jih ta čas samo dodatno najeda. Tudi zaradi tega je ta čas za mnogo ljudi naporen, težak.  

Frankl je prepričan: „Človekovega ravnanja ne narekujejo razmere, na katere naleti,  temveč odločitve, ki jih sam sprejme.“ In še: „Ko nam ni več mogoče spremeniti situacije, smo  poklicani, da spremenimo sami sebe.“ Mi pa dostikrat zagrenjeno mislimo ali govorimo: Saj bi jaz postal to in to, pa mi je to in to onemogočil oni človek …

Ljudje smo dveh vrst: eni nenehno valijo krivdo na koga drugega, na razmere, eni pa prevzamejo odgovornost za svoje življenje in svoje odločitve. Ko se – sedaj kot logoterapevt – pogovarjam z ljudmi, ki pridejo s takimi ali drugačnimi vprašanji in stiskami, pogosto opažam, kako je ta mehanizem iskanja izgovorov v nekaterih fazah življenja zelo priročen. Za sedanje stiske so krivi npr. starši s svojo vzgojo in travmami, ki so jih prizadejali, ali sodelavci ali partner ali otroci; obsojenke, s katerimi delam v zaporu na Igu, pogosto omenjajo vodstvo zapora in soobsojenke … Toda ljudje smo duhovna bitja, naša duhovna dimenzija se, po Franklu, kaže predvsem v zmožnosti svobodnega in odgovornega odločanja. Na terapevtskih pogovorih vidim, da ljudje osebno zrastejo in naredijo korake naprej v življenju šele v trenutku, ko se nehajo ukvarjati z okoliščinami (na katere pogosto nimajo nobenega vpliva), ko nehajo iskati krivdo v drugih, in sami prevzamejo svoj del odgovornosti in se odločijo, kako „kljub vsemu“ živeti predano in zaupljivo.

Obsojanje sebe in drugih je torej slepa ulica tako po nauku Svetega pisma kakor po misli Viktorja Frankla: „Noben človek ne bi smel soditi, razen če se pošteno vpraša, ali ne bi v podobni situaciji storil enako.“

Tudi v tem se skriva spoznanje, kako smo ljudje skrivnostna in enkratna bitja. Vsak sam hodi svojo pot skozi življenje. Na življenjskih križpotjih je vsak sam, odločitve sprejema vsak sam. Nihče ne pozna detajlov, okoliščin, vzgibov, zakaj se dve osebi v na videz povsem enakih okoliščinah odločita drugače, včasih celo povsem nasprotno. Prav ta občutek bivanjske samotnosti predstavlja resnični temelj sočutja in človeške solidarnosti. Težko je kogarkoli za karkoli obsojati, kajti nihče ne pozna resničnih notranjih vzgibov ljudi. Samo Bog vidi v srce, pravi Sveto pismo.

Kakor čas pred zatonom Rimskega cesarstva zahteva tudi današnji čas predvsem dvoje: kruha in iger. Frankl je zapisal: „Kadar človek ne more najti globokega smisla, se zamoti z užitkom.“ Človek se namreč otepa ne le smrti, ampak sploh vsakega napora, ki ima ceno v trpljenju. A trpljenje nas velikokrat obišče tudi nenajavljeno. Kaj tedaj? Ima smisel tudi trpljenje, kot pravi Frankl: „Če ima življenje smisel, mora imeti smisel tudi trpljenje“? 

Trpljenje nas pravzaprav vedno obišče nenajavljeno, kajti na trpljenje nismo nikoli zares pripravljeni. Pripravljeni nismo niti takrat, ko že vemo ali slutimo, da bo prišlo. Do trpljenja prihaja zaradi dveh razlogov. Trpljenje  je pogosto posledica naših napačnih odločitev. Za del trpljenja nosimo torej osebno odgovornost. Kot terapevt recimo vidim na zakonskih terapijah, koliko trpljenja povzroči med zakoncema njuno zanemarjanje zakonskega odnosa v preteklosti.

Po drugi strani pa se ljudje pogosto znajdemo pred „skrivnostjo trpljenja“, ko nas zadane trpljenje, ki si ga posameznik ne izbere, se zanj ne odloči, še več, pred njim celo beži, ga zavrača, a mu ne more ubežati. Slehernika se v loku življenje dotakneta obe obliki trpljenja. Franklov stavek, ki si ga citiral, bi torej lahko parafrazirali in rekli, da bo imelo življenje posameznika smisel zgolj in samo, če bo ta isti posameznik našel smisel tudi v trpljenju. Kajti trpljenje ga bo prej ali slej zadelo. Če bo osmišljeno, bo na koncu osmišljeno tudi življenje samo.

V trpljenju se kaže duhovna veličina človeka. V trpljenju kaže človek „kljubovalno moč duha“ (Frankl). Ali, kot je zapisal tudi Janez Pavel II.: „Trpljenje pripada človekovi presežnosti. V njem je človek na neki način poklican preseči samega sebe.“

Ko se ozremo nazaj na svoje življenje ali na življenje našega bližnjega, se včasih zazdi, kot da vidimo le ruševine, pogorišče. A Frankl je prepričan: „Kolikokrat nam šele ruševine omogočijo prost pogled v nebo!“

Poti nas človeških otrok so med seboj zelo podobne. Vsi nosimo v sebi podobna hrepenenja, tudi srečujemo se s podobnimi stiskami. Česa si ljudje v globini duše želimo? Dobrih odnosov, pravih odločitev in življenjskega ravnovesja. Znotraj teh treh danosti krmarimo svoje življenje. Franklov stavek je del izkušnje slehernika. Verjetno mu lahko vsak izmed nas pritrdi na podlagi svoje osebne izkušnje, ko smo po takih ali drugačnih življenjskih porazih in razočaranjih naredili nov korak, dali življenju nov pomen, novo vsebino, prepoznali nove naloge, novo poslanstvo. Blagodejno se je kdaj pa kdaj zazreti na prehojeno pot in ugotoviti, da je naše življenje najboljši dokaz, da je smisel mogoče poiskati tudi v zelo težkih razmerah.

Stavek vsebuje hkrati globoko duhovno sporočilo: Zarjo velike noči ugleda in se zave pomena odrešenosti lahko zgolj tisti, ki je kljuboval, živel in pre-živel veliki petek. Ali, če hočeš, ko smo ravno v adventu: Veličino Boga v jaslih (v vsakdanjosti) lahko prepoznamo le, če pogledamo v globino in se ne ustavimo zgolj pri „smradu ali blišču“ hleva (vsakdanjosti).

„Imeti kak cilj je največja pogonska sila v človekovem življenju,“ pravi Viktor Frankl, ki obenem spodbuja: „Četudi višjega cilja ne dosežemo popolnoma, postanemo boljši, če se bojujemo zanj.“ Kristjani imamo najvišji cilj – priti k Bogu v nebesa –, pa vendar se zdi, da ta cilj pogosto ne poganja našega življenja …

Da, pomembno je imeti cilje. Včasih se nam spontano ponujajo, pogosto pa jih moramo poiskati. Mislim, da spada zastavljanje osebnih ciljev med temeljne naloge in odgovornosti, ki jih imamo v življenju. Ko izpolnjujemo cilje, ki smo si jih zastavili, delamo s tem dobro sebi in drugim. Uresničujemo smisel vsakdanjosti, bi rekel Frankl.

In drži, zadnji cilj, priti v nebesa, se zdi včasih povsem neoprijemljiv. Abstrakten, ker je zunaj polja doživljanja sodobnega človeka. Zanimivo je, da je tudi don Bosko poudarjal, da bi rad videl svoje fante srečne „tu in v večnosti“. Ko je don Bosko govoril o nebesih, jih je omenjal v kontekstu sreče. Na to, kako dosegati srečo, kako biti zadovoljen, kako premagovati naveličanost, nezainteresiranost, notranjo otopelost, smo ljudje danes zelo, verjetno celo preveč občutljivi. Morda je potrebno torej danes na glas razmišljati o tem, kako doseči srečo, zadovoljstvo, življenjsko izpolnjenost, kajti ta razmišljanja nujno vodijo do ključnih, najglobljih eksistencialnih vprašanj: Kaj moram v resnici storiti, da bom dosegel srečo, življenjsko zadovoljstvo? Če smo iskreni s seboj in če vztrajamo v samospraševanju, pridemo hitro do odgovora: sreča se skriva v ohranjanju življenjskega ravnovesja, v celostnem razvoju vseh področij svojega življenja.

Frankl je izrazil še dve  globoki  misli: „Jaz postajam jaz šele ob tebi.“  In: „Naša največja svoboda je svoboda izbire našega odnosa.“  Če nam priložnost za notranjo rast torej daje že človek, kolikšno možnost za rast in za svobodo nam daje potem šele Bog, Jezus Kristus …

O drugem – o ljudeh ob nas in o našem osebnem razvoju v luči medsebojne prepletenosti – so veliko razmišljali in pisali tudi francoski eksistencialisti, pri katerih se je v svoji filozofski in terapevtski misli navdihoval tudi Frankl. Skrb za graditev kakovostnih odnosov spada med najboljše oblike preventive za doseganje notranjega ravnovesja in notranjega miru. Predstavljajmo si, kakšno bi bilo naše življenje, če bi iz njega črtali vse gorje in trpljenje, ki smo ga prestali zaradi slabih, ranjenih, zlomljenih odnosov. Doma v družini, v službi, soseski, med prijatelji. Verni vemo, da sožitje ne temelji zgolj na človeških prizadevanjih za dobre odnose, čeprav so ta nujna, ampak tudi na zaupanju, da bo Bog pomagal graditi skupnosti v tistih točkah, v katerih smo ljudje zaradi svoje ranljivosti nemočni.    

Viktor Frankl je poudarjal: „Človek se mora vsak trenutek zavedati, da na okoliščine sicer ne more vplivati, ima pa toliko svobode, da lahko do njih zavzame stališče.“ Je človek torej zmožen svobode tudi v trenutkih stresa, tesnobnosti, stiske …?

Da, tudi v trenutkih stresa, tesnobe, stiske, trpljenja je človek sposoben zavzeti stališče. Zavzeti stališče pravzaprav pomeni narediti „korak nazaj“ od dogodka, pogledati z razdalje, kaj se v resnici dogaja, se potruditi videti širšo celoto, razumeti, kako se tesnoben dogodek umešča v lok celotnega našega življenja. Danes se številni srečujejo s stresom in raznimi oblikami anksioznosti. Za premagovanje strahu je – poleg vaj sproščanja, dihanja in tehnik za umiritev – pomembno, da v sebi razvijamo in ohranjamo za-upanje.

Janez Bosko je dejal, da je treba v vsakem človeku udariti na struno dobrega v njem. Podobno prepričanje je  izrazil Frankl: „Če jemljemo človeka takega, kakršen je, ga napravimo slabšega. Če pa ga jemljemo takega, kakršen naj bi bil, ga napravimo takega, kakršen lahko postane.“

Vso umetnost uspešne vzgoje lahko povzamemo v dveh vidikih: prepoznavati in spodbujati je potrebno razvoj potencialov, ki jih skrivajo mladi v sebi, ter jih hkrati motivirati, da začutijo sebe, svoje poslanstvo in vzamejo odgovorno v roke vajeti svojega življenja. Če mlade vzamemo takšne, kakršni so v določenem trenutku svoje rasti, jim dejansko zapiramo možnost razvoja.

A to ne velja samo za mlade. Ljudje smo bitja v nastajanju, svoj smisel izpolnimo šele z zadnjim dihom, zato je pomembno tako v drugih kot v sebi zaznavati, spoštovati in spodbujati razvojni potencial. Mislim, da se danes tega na neki način bolj zavedamo kot nekoč. Danes nam je, recimo, jasno, da z upokojitvijo življenja ni „konec“, saj postaja tretje življenjsko obdobje za mnogo ljudi nov izziv. Nikoli nismo prestari, da se lotimo česa novega. Franklova učenka Elisabeth Lukas se je, recimo, pri 70 letih začela učiti igrati na klavir, moja učiteljica logoterapije, psihiatrinja Cvijeta Pahljina, je lani pri 78 letih doktorirala na zagrebški univerzi. Hoja za smislom nam je torej položena v zibelko, izpolnjena pa je z zadnjim dihom.     

„Humor je še eno orožje, s katerim se duša bojuje za svoje preživetje,“  pravi Frankl.  Katera so še druga „orožja“? Nedavno si v nekem spletnem predavanju govoril o dvojnem H …

Zdi se mi pomembno, da vsak pri sebi poišče tisto, kar ga ohranja v ravnovesju, celostni rasti in pri ohranjanju kakovosti življenja. To troje je naša vseživljenjska naloga. Seveda so tu nekatere drže, načini in tehnike, za katere vemo, da številnim pri tem pomagajo.

Seveda jih lahko nekaj omenim. Humor popestri in začini vsakdanjost z veseljem, v težkih, tragičnih trenutkih življenja pa pomaga, da se ne izgubimo v labirintih trpljenja. „Humor je orožje duše za samoohranitev,“ pravi Frankl, ko opisuje taboriščni humor v knjigi Kljub vsemu reči življenju da. Pomaga k odmiku, k temu, da se človek dvigne nad situacijo, čeprav le za trenutek.

Potem je tu še vrsta drugih „orožij“: hvaležnost (hvaležnost in humor – to je tisti dvojni H), zdrav življenjski ritem, skrb za telo s pravo mero spanja, prehrane in gibanja, branje, poglobljeni pogovori, prijateljevanje, molitev in meditacija, razvedrilo, ustvarjanje, sledenje ciljem, pozitiven pogled na življenje, razvijanje kljubovalnosti duha …

Za konec  tega pogovora se  vrniva k začetnemu vprašanju – k vprašanju krize, krize, ki ne razjeda le družbe, zdravstva, gospodarstva, ampak žal poskuša spodjesti tudi temelje Katoliške Cerkve.  Frankl nam odsvetuje, da bi svojo pasivnost opravičevali z neugodnimi okoliščinami ter se pri tem sklicevali na zunanjo usodo: „Človek zmore biti močnejši od zunanje usode in je vsak dan pred odločitvijo, ali bo iz svojega trpljenja napravil notranji uspeh.“  „Človek, ki ni šel skozi neugodne okoliščine, se resnično ne pozna dobro.“

Opozoril bi na nekaj, kar se mi zdi pomembno za spoprijemanje s trenutno krizo tako v osebnem življenju kakor tudi v družbi in Cerkvi. Pomembno se mi zdi, da se zavemo, da kriza, v kateri smo se znašli, ni dogodek, ampak je stanje.

Razlika med dogodkom in stanjem je bistvena. Dogodek je nekaj, kar ima omejen rok trajanja, kar se zgodi, poteka in mine, stanje pa je nekaj, kar traja. Če ponazorim: zobobol  je dogodek, diagnosticiran rak pa je stanje. Zakaj je to pomembno? Zato, ker se ljudje notranje drugače naravnamo na dogodek kakor na stanje. Ta koronakriza spreminja način življenja, kot smo ga poznali. Odpira novo ero na mnogo področjih. Pomislimo samo na način nakupovanja, na komunikacijo, študij in učenje na daljavo. Spreminjajo se odnosi, načini navezovanja in vzdrževanja odnosov. Pomembno je, da se tega zavedamo, da ne zdrsnemo zgolj v preživljanje dni in v „ubijanje časa“ v upanju, da bo kriza čimprej minila, ampak da zavzamemo do stanja krize takšen notranji odnos, ki nam bo pomagal pri osebnostni rasti.

Droben namig: „stopimo korak nazaj“, poglejmo to maso časa šestih mesecev, ki je pred nami, in si zadajmo nekaj ciljev. Recimo, prebrali bomo šest knjig, napisali bomo svoje spomine, v roke bomo vzeli inštrument, ki že leta sameva v kotu, in podobno. Da, neugodne okoliščine, trpljenje so nadvse primeren poligon za razvijanje volje do smisla, te – po Franklu – temeljne motivacijske sile človeka.

Ne preostane nam torej drugega, kot da pogumno bijemo duhovni boj, kot pravi sv. Pavel, in nam je pri tem v spodbudo in tolažbo Franklova ugotovitev: „Pravila igre, ki jih ima življenje, ne zahtevajo od nas, da za vsako ceno zmagamo, ampak le, da nikoli ne opustimo boja. “

Resnica je zelo preprosta: seveda ne zmagamo vedno, toda če se ne bojujemo, zmagati sploh ne moremo. Ne na tekmi ne v osebnem niti v duhovnem razvoju ne. A to še ni vsa resnica. Obstaja še dodatek k ravnokar povedano: bojevati se je treba do konca, kajti samo kdor „bo vztrajal do konca, bo rešen“ (Mt 24,13). Tudi zato je življenje lepo, svetlo in ima do konca smisel, ker: Bog računa na nas – do konca.  

Katere vrednote iz svojih let pri salezijancih si tako ponotranjil, da zdaj dajejo pečat tvojemu življenju?

Na enaindvajset let, kolikor sem jih preživel z don Boskom in salezijanci, imam lepe spomine. So dragocen in pomemben del mojega življenja. So čas, v katerem sem oblikoval svojo identiteto, svoje videnje življenja, odnos do sebe, pogled na človeka, seveda tudi svoje vrednote. Omenim lahko odgovornost, optimizem, veselje do življenja, zaupanje v človeka, vzgojne uvide don Boskovega preventivnega sistema, poudarek na empatiji, ki omogoča pristen stik z ljudmi … Vse to mi danes pomaga tako pri poklicnem delu kakor tudi v osebnem življenju. Hvaležen sem don Bosku za vse, s čimer me je zaznamoval, da sem, kakršen sem.

Martin, najlepša hvala, da si  z nami  podelil vsaj nekaj svojega znanja in duhovnih dobrot iz svoje življenjske popotne torbe. Tebi in Tvojim želim mir in vse dobro!

Hvala za povabilo in priložnost. Bivšim gojencem in njihovim družinam ter vsem članom salezijanske družine voščim blagoslovljene praznike in zaupanja v Gospoda v dneh vsakdanjosti.

Stanislav M. Maršič