KAKOVOST BIVANJA V ČASU DOPUSTOV

Sredi vročega, viharnega in uničujočega poletja smo. Ko otroci zahodne civilizacije pomislimo na poletje, je prva asociacija verjetno pri večini spontana: dopust, počitnice. Pa seveda vročina, lepa doživetja, sprememba okolja. In obilo užitkov seveda, takih in drugačnih.

A pomembnejše od asociacij na besedo poletje je vprašanje, kakšna je kakovost našega življenja v teh poletnih mesecih.

Dopust kot frustracija

Če se ob teh dveh besedah – dopust in počitnice – samo malo zamislimo, naredimo en sam korak globlje, se zavemo, da so občutki, ki jih sprožata ti besedi, pri vsakem izmed nas drugačni. Številni občutijo veselje, pričakovanje, obljubo novih doživetij, odkrivanje novih krajev. V prenekaterih pa se, nasprotno, porajajo občutki nelagodja, stiske in frustracije.

Nedolgo tega sem se pogovarjal z gospo, katere mož je pred pol leta ostal brez dela. Brez volje je, čuti se poraženega, zdi se mu, da sploh ne bo več našel zaposlitve. „Z možem sva dolgo premlevala, kako odpeljati otroke med počitnicami vsaj za nekaj dni na morje. Bolj sva seštevala prihranke, bolj nama je postajalo jasno, da si letos morja – prvič se nam to dogaja – preprosto ne moremo privoščiti. Saj, v končni fazi, za morje bi imela denar, a naju bolj skrbi, kako potem preživeti tja do jeseni. Z eno plačo je težko, na vsak evro gledava. Otroci sprašujejo, pritiskajo, sploh ne veva, kako naj jim poveva, da se nam letos žal ne bo izšlo. Kot starša se počutiva nemočna in potisnjena v kot.“

Ob tem, ko sem jo poslušal, se mi je v duši obudila slika lastnega doživetja iz poznih sedemdesetih let. Tudi naša družina ni hodila na morje. Poleti je bilo veliko dela na kmetiji, ena delavska plača, dopustovanje na morju je bilo preprosto zunaj realnih možnosti. Mogoče smo bili otroci takrat v nekem smislu drugačni – na to, da bi šli s starši na morje, nismo niti računali. Nekako smo vedeli, kako stvari stojijo, in smo jih sprejeli take, kakršne so bile.

Ob koncu sedmega razreda me je razredničarka poklicala in povedala, da so starši mojega sošolca vplačali letovanje na morju – takrat slavne „kolonije“ – še za enega sošolca njihovega sina. In nadaljevala je: „Odločili smo se, da ponudimo tebi, če želiš iti. Pogovori se s starši.“ S cmokom v grlu sem doma pripovedoval staršem, kar mi je sporočila razredničarka. Starši so dovolili, da grem. In sem šel. Na svoje prvo pravo morje! Lepo smo se imeli. Ko osvežim te občutke v sebi, čutim hvaležnost do tistih ljudi, ki so takrat odprli srce (in denarnico); začutim tudi toplino ob misli, da so v času, ko tovrstna dobrodelnost še ni bila razširjena, prepoznali, kakšno lepo popotnico doživetij, prijetnih spominov in občutkov hvaležnosti lahko nekemu otroku podarijo za življenje.

Mislim, da se danes otroci, ki so na tak način obdarovani, ne počutijo dosti drugače. Danes je kar nekaj nevladnih organizacij in združenj, ki načrtno zbirajo sredstva, da otrokom, katerih starši ne morejo sami omogočiti dopusta, pripravijo letovanje z vrstniki ob morju. Poleg samega zbiranja sredstev pripravijo tudi kakovosten animacijski in vzgojni program. Prepričan sem, da se večini teh tako obdarovanih otrok taka doživetja za vedno vtisnejo v spomin.

Dopust kot uživanje

Po drugi strani si številni lahko privoščijo dopust. Hvala Bogu! Eni bolj, drugi manj razkošnega. Dopust naj bi bil namenjen temu, da se človek spočije: odmisli vsakdanje skrbi, prepusti se doživetju kraja, drugačnega okolja, napolni se z notranjim mirom, vzame v roke kakšno knjigo, najde več časa za igro z otroki, za pogovor s partnerjem … Če rečemo drugače: dopust je namenjen temu, da bi se človek res spočil, osvežil – spočil telo, osvežil duha, napolnil svojo dušo.

A tudi tu se pogosto, kot na toliko področjih življenja sodobnega človeka, srečujemo z absurdom: številni se vrnejo z dopusta bolj utrujeni, kot so se tja odpravili. Navadno najbolj trpi telo, ki tudi sicer v ritmu vsakdanjega življenja čuti največjo utrujenost. Danes predstavlja dopust za številne, tako za mlade kot za tiste v zrelih letih, res „odklop“ v pravem pomenu besede. Na dopustu se več in pogosteje je, več se pije, več se ponočuje. Tudi ljudje, ki imajo v vsakdanjem življenju mero, jo na dopustu pogosto izgubijo. Ko je telo zbito, utrujeno, prenasičeno, neprespano, je po navadi težko razmišljati o drugih dimenzijah lastne eksistence, kaj šele, da bi se zanje trudili. Na plaži je lažje in na videz bolj zabavno piti pivo kot ležati v senci bora in prebirati knjigo.

Obstaja torej pomembna vsebinska razlika med „preživeti dopust“ in „preživeti kakovosten dopust“. Pojem kakovosti ni univerzalen, slehernik je poklican, da ga polni s pomenom in lastnim smislom.

Moj namen seveda ni, da bi razglabljal o tem, kako naj posameznik preživi dopust, opozoriti želim le, da se lahko v življenju stvari ali dogodki, ki jih pričakujemo in si jih želimo, zelo hitro sprevržejo v svoje nasprotje. Seveda, na koncu navadno vedno rečemo: „Dobro smo se imeli!“ Toda resnično vprašanje ni, ali smo se imeli dobro, ampak, ali smo dneve dopusta smiselno preživeli, in, v končni fazi, denar zapravili za smiselne stvari. Smiselno preživeti dnevi dopusta namreč vključujejo to, da smo se ob tem imeli tudi dobro. Imeti se dobro ni sovražnik smiselnih izbir v življenju.

Si smem do–pustiti dopust?

Kot psihoterapevt se pri svojem delu (običajno) srečujem z ljudmi, ki se znajdejo na zahtevnih življenjskih križpotjih. Razlogi, ki so jih pripeljali v točko negotovosti, so različni, toda mnogi doživljajo hude življenjske stiske zaradi ravnanja njihovih bližnjih: partnerja, otrok, staršev, bratov ali sester, sodelavcev. Najbolj se nas dotaknejo usode, stranpoti in tragedije ožjih družinskih članov. Tudi če na samo dogajanje ali situacijo, v kateri so se znašli, ožji družinski člani nimajo kakšnega posebnega vpliva in pogosto tudi odgovornosti ne, jih dogajanje napolnjuje z občutkom nemoči, jeze, krivde, obupa, nejevere, zanikanja, pasivnosti, otopelosti. O kakšnih situacijah govorim? Ne o boleznih, ampak o prevarah, o odvisnostih, o spoznanju, da je moj otrok zabredel … To v ljudeh poraja nešteto vprašanj: Kaj sem storil narobe? Kaj lahko storim sedaj? Na koga se lahko obrnem, da bo pomagal rešiti situacijo? Naj pustim službo, da bom pomagal otroku v zablodi? Kakšna je moja odgovornost za to, da je otrok “zabredel”? Kaj naj z občutki krivde, ki jo ob tem čutim? Saj lahko racionaliziram in si rečem – pač, njegova odločitev – ampak, ali naj sedaj kar mirno živim in se delam, kot da nič ni? Tega res ne morem, kajti imel sem drugačna pričakovanja, v družini smo živeli drugačne vrednote, sedaj pa tole … Nekaj vendar moram storiti! Vedno se da kaj storiti!

In potem pride poletje, čas dopustov. Povsem spontano se v duši porodi vprašanje: Ali sploh smem iti na dopust, če moj otrok trpi? Imam pravico do dopusta, če nisem mogel zaščititi svojega otroka?

Moj odgovor ljudem, ki izrazijo na terapevtskih srečanjih te dvome, je vedno enak: Da, tudi če ste ujeti v takšno situacijo, je pomembno, da si do–pustite dopust. Da pustite, da gredo nekatere stvari stran, da se sami fizično odmaknete od situacije, na katero tako in tako nimate velikega oz. nikakršnega vpliva. Če greste ali ne greste, to na samo situacijo v resnici ne bo imelo nikakršnega vpliva. Tudi če ostanete doma, otrok ne bo ravnal drugače, kot ravna, kajti (žal) ga ne morete nadomestiti v njegovi odgovornosti.

Posebej v težkih življenjskih situacijah je pomembno, da si vzamemo čas zase, čas za odmik, čas za nabiranje fizične kondicije, čas za spanje in počivanje. Kajti, ko se bomo vrnili, bodo vsi problemi še vedno tam in soočanje z njimi bo zahtevalo našo moč: telesno, duševno in duhovno. Dopust je torej odlična priložnost, da utrdimo kljubovalno moč duha, kot bi rekel Frankl, da se pripravimo na nove izzive, ki jih pred nas postavlja življenje. Tudi, ko se boste vrnili, bo ostalo vprašanje, s katerim se soočate pred dopustom, še vedno enako: Kako pomagati v otroku prebuditi njegov gen odgovornosti za njegovo življenje?

Poleg tega nas življenje uči, da se je včasih potrebno odmakniti od konkretne situacije, stopiti korak nazaj, oditi iz vsakdanjosti, da “spregledamo” in vidimo celoto skozi novo dimenzijo razumevanja konkretnega dogajanja.

Torej?

Vsem, ki boste šli na dopust, želim, da ga preživite lepo in prijetno. Naj vam življenje navrže veliko lepih, globokih doživetij. In preživite ga tako, kot verjamete, da je najbolj prav.

Sam sem na letošnji dopust odnesel s seboj naslednja vprašanja:

Si želim čas dopusta preživeti res kakovostno, tako, kot si želim, da bi preživljal dneve vsakdanjosti, a tega zaradi različnih razlogov ne morem uresničiti?
Kakšen smisel, pomen, cilj ima čas dopusta v mojem življenju?
Kaj globoko v sebi želim, da bi mi dopust prinesel? Kako ga bom preživel, da bom uresničil zastavljene cilje?
Kaj bom v času dopusta naredil za svoje telo, kaj za svojega duha, kaj za svojo dušo?
Kaj, ko bi bili jaz in moja družina ali družba tudi na dopustu dobrodelni? Med časom (in načrtovanjem) dopusta ne pozabimo tistih, ki si dopusta preprosto ne morejo privoščiti. Lahko bi na svoj dopust aplicirali idejo MIVE „Za vsak srečen prevožen kilometer stotin za misijonski avto“. V kontekstu, o katerem pišem, bi pomenilo: „Od vsakega porabljenega evra bom daroval en stotin za otroke, katerim starši ne morejo omogočiti počitnic.“ Na tak način bi bilo vse, kar bomo na dopustu počeli, hkrati izraz osebne solidarnosti in odprtosti za ljudi, ki jim ni omogočeno toliko, kot je omogočeno, darovano meni.

Srečno in prijetno v poletnih dneh!

Martin Lisec