Življenje je mozaik. Pester, barvit, s tisoči odtenkov. A kakorkoli razmišljamo, kakovost našega življenja se meri po kakovosti in globini odnosov, ki jih uspemo stkati ter po naši moralni drži.

Životariti

Ko se ozremo okoli sebe, ko preletimo telefonski imenik, lahko z žalostjo ter hkrati z občutkom globoke solidarnosti in empatije ugotovimo, da mnogi danes životarijo. Da jim je življenje v breme. Razlogi so lahko različni: ene pahne na rob obupa obupna finančna situacija, ki jim preprosto ne dovoljuje, da bi živeli človeka dostojno in mirno življenje. Ni potrebno, da nam misel obkroži svet in se ustavi ob otrocih, umirajočih od lakote v Afriki, ob revežih v južnoameriških barakarskih naseljih, ob ljudeh z egiptovskih smetišč – čeprav tudi. Tudi tu, med nami, morda samo korak stran, živijo mnogi na tistem robu revščine, ki ne omogoča dostojnega, kaj šele dostojanstvenega življenja.  Govorim o tistem robu, ko ljudje ne gledajo več za najnižjimi cenami jogurtov, sirov, makaronov, kruha in mleka, ampak ko se sprašujejo, kako in s čim sploh nahraniti in preživeti sebe, svoje otroke in družino.

Druge pahnejo na rob obupa bremena težkih zlomov v osebnem, poslovnem in družbenem življenju. Govorim o ljudeh, ki sredi vsakdanjosti začutijo, da niso več kos nalogam, ki so si jih zadali ali so jim bile naložene. Lastna pričakovanja ali pričakovanja drugih postanejo preprosto prevelika. Pat položaj, sploh če se vleče dlje časa, je boleč. Prej ali slej vodi v apatijo, v brezvoljnost, v depresijo. Nekatere pahne na bivanjski rob bolezen, druge taka ali drugačna zasvojenost.

Številni se znajdejo v  največji stiski zaradi ponesrečenih odnosov, partnerskih, prijateljskih, zlasti družinskih. Če in ko se ti zalomijo, je najhuje. Priznajmo si: naj so napori življenja še tako težki, če čutimo in vemo, da imamo nekje dom, varnost, razumevanje – in to se najpogosteje lahko dogaja prav v družini oz. zakonu –, navadno zmoremo in zdržimo. Brez doma smo nomadi, brez varnosti sirote, brez razumevanja osamljeni jezdeci skozi prerije vsakdanjosti.

Nenazadnje je tu leto izolacije, stanje krča, ki kar traja. To, kar se dogaja sedaj, sproža v nas strah, stisko, anksioznost, jezo, občutke nemoči. Svet bo po tej izkušnji drugačen. Strokovnjaki napovedujejo, da bo ta korona izkušnja pustila dolgotrajne posledice na duševnem zdravju ljudi, posebej mladih.

Kaj je životarjenje? Životarjenje je ubijanje časa. Čakanje, da mine sekunda, minuta, ura, dan. Leto. Desetletje. Življenje … Životarjenje je vrtenje v lastni spirali nemoči in obupa. To je čas, ko se človek zjutraj zbudi s tesnobo v duši ob misli, da mora zakorakati v nov dan; ko postane vse težko, naporno, ko ni več igrivosti, svetlih misli na prihodnost.

Človek začne životariti, ko sredi vsakdanjosti izgubi nit smisla in zaupanja, da je mogoče živeti drugače, bolj kakovostno, bolj polno. Nesmisel povzroči, da ljudje ne glede na to, kaj imahio in posedujejo, izgubijo stik s seboj, s svojo sedanjostjo in prihodnostjo. Gre za prepad med ‘imeti’ in ‘biti’, kot bi rekel E. Fromm.

Verjetno je imel vsak izmed nas kdaj v loku življenja obdobja životarjenja. Mogoče kdo od vas, ki to bere, tudi sedaj čuti, da zaradi zgoraj naštetih ali drugih razlogov ne živi, ampak životari. Če je tako, je pomembno ozavestiti dejstvo, da životarjenje ni končni domet človekovega življenja. Človekovo življenje je zapečateno z njegovim zadnjim dihom, bi rekel Frankl. To pomeni, da ni nikoli, dokler smo živi, prepozno, da poiščemo v sebi tiste atome vrednot, psihične in duhovne moči, ki so lahko izhodišče za nov korak, za nov začetek.

Živeti

Toda: tudi če životarimo, smo živi. Živimo! To pomeni, da imamo med dlanmi še vedno največji potencial, darilo, ki nam je bilo zastonj podarjeno ob rojstvu: življenje! Tudi če životarimo, imamo, ne glede na vse drugo, kar smo (morda) izgubili ali nam je bilo odvzeto, še vedno največji zastonjski dar: življenje.

Življenje nam je bilo darovano zato, da ga živimo. Neskončno lepo mi je v parku ali na morju ali na sankališču opazovati družine z majhnimi otroki. Igrivost, drobne nežnosti, smeh, dotiki, čaj v termovki, kakšen jok in objem staršev vmes, mimobežen dotik zakoncev. Vse je spontano, nenarejeno. Preprosto živijo življenje in ga delijo drug z drugim.

Pred leti sem na hodniku v bloku pogosto srečeval gospo, že priletno, ko je z berglami in okornim korakom razgibava razbolele kosti. Ko sem jo srečal, sem se vedno ustavil, jo pozdravil, si vzel čas, da sva pokramljala. Potem sem jo povabil na čaj, veselo se je odzvala. Skoraj dve uri sva sedela,srkala čaj in se pogovarjala. Pripovedovala je o svojem življenju, da je že skoraj trideset let vdova, da jo pride vsak dan obiskat hči, sin pa zelo poredko, da ima tudi neko mlajšo gospo, ki ji pride krajšat čas. »Vas pa vidim, da ste zelo zasedeni. Ampak hvala Bogu, da imate delo,« ke modrovala. Iz nje je sijala dobrohotnost, izžarevala je notranji mir. Nobene grenkobe, žalosti, obtoževanja. Živela je, živela s svojimi leti in tegobami, ki jih prinese jesen življenja.

V teh dneh sem ponovno vzel v roko knjigo psihologinje in terapevtke Silve Matos Utrinki življenja. Ko govori o svojem odnosu z možem, zapiše tudi tole misel: »Predvsem je za dober zakon, za lepo družino potrebna ljubezen.« In še: »V življenju sem naredila veliko napak, toda če sem se kdaj prav odločila, je bilo to takrat, ko sem se odločila zate.« To je zapisala po enainštiridesetih letih zakona, po štirih otrocih in po desetem vnuku, ki je bil ob izidu knjige na poti. Iz knjige je moč razumeti, da je tudi njej življenje prineslo to in ono, take in drugačne preizkušnje, toda po vseh krivuljah in ovinkih življenja je moč začutiti nenarejeno, preprosto radost bivanja.

Ljudje zares zaživimo, ko odkrijemo oziroma nenehno odkrivamo in uresničujemo smisel svojega življenja. Viktor Frankl, snovalec logoterapije, taboriščnik številka 119.104, ki je na svoji koži doživel vso silnost človeškega zla, meni, da lahko posameznik najde svoj osebni smisel celo v nemogočih, skrajno nehumanih okoliščinah bivanja in brezupnih življenjskih situacijah.  Po Franklu lahko smisel življenja odkrivamo na tri načine: z izpolnjevanjem svojega poslanstva, torej z dajanjem, ustvarjanjem, posvetitvijo kakemu osebnemu projektu, s svojim delom; z doživljanjem kake vrednote, npr. ljubezni do drugega, razumevanja in pomoči drugim; z zavzemanjem stališča  do trpljenja oziroma do vsega tistega, kar nam je življenje dodelilo. »Človek je bitje, ki neprenehoma odloča o tem, kaj je. Je bitje, ki nosi v sebi  enake možnosti, da se spusti na nivo živali ali pa da se dvigne na nivo svetnika.  Človek je navsezadnje bitje, ki je izumilo plinske  celice. Toda hkrati je bitje,  ki je šlo v te celice z dvignjeno glavo in z očenašem ali z židovsko molitvijo umirajočih na ustnicah,« piše Frankl.

Živimo takrat, ko so vsi trenutki življenja, ki se nizajo skozi menjave časov kot jagode rožnega venca, osmišljeni. Živeti s smislom pomeni znati vse, kar se nam dogaja, postaviti na pravo mesto v našem življenju. Pri tem seveda ne moremo spregledati dvojega: da je človek svoboden in da se torej lahko odloča za vrednote, ki gradijo življenje v smeri lepega, dobrega in plemenitega.

Živeti polnost življenja

V evangeliju na nekem mestu beremo Jezusov stavek: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). Ta stavek me je od vedno navdihoval. Tudi živeti torej ni končna postaja, možno je še več, živeti tako, da bo življenje v nas brbotalo v polnosti. Polnost življenja si predstavljam kot pokrit lonec vrele vode: voda uhaja izpod pokrovke, ko pa jo dvigneš, je lonec še vedno – poln. Stavek hkrati nakazuje na neizpodbitno duhovno razsežnost človekovega življenja, ki je nujna pri smiselnem tkanju polnosti življenja.

Polnost življenja lahko udejanjimo le, ko zaživimo svoje življenje v vseh treh razsežnostih svoje biti, telesni, duševni in duhovni. Govorim o tisti dodani vrednosti, ki osrečuje posameznika v njegovi najgloblji eksistenci ter ga navdaja z mirom in zaupanjem. Spomnim se srečanj z ljudmi, ob katerih sem začutil, da prekipevajo od življenja. Ni šlo zgolj samo za optimizem ali neke posrečene psihološke značilnosti posameznika, ampak za občutek, da je ta človek res v vsej globini in širini zaživel svojo temeljno bit, da je odkril svoje poslanstvo in da z veseljem živi, kar življenje prinaša. Tak človek je v pozitivnem smislu kužen: njegovo veselje do življenja se širi tudi na ljudi, s katerimi se srečuje.

Toda tudi v tej točki je življenje širše od naših predstav. Zgodba iz življenja puščavskega očeta Pimina pravi, kako je nek njegov učenec nekega dne občudujoče  pohvalil učiteljevo modrost. Oče Pimin mu je odgovoril: »Moder človek je kot vodnjak sredi puščave: vse okoli sebe napaja in očiščuje, samo sebe samega ne more očistiti.« Da, živijo posamezniki, tudi sam poznam kakšnega – enega zagotovo –, ki sami bijejo hude notranje boje, tavajo za svojim smislom in si prizadevajo sestaviti koščke svojega življenja v celoto, toda stik z njimi nas navdaja z mirom, vedrino, optimizmom, s polnostjo življenja. Taki ljudje so kot moder mož iz povedi očeta Pimina: vse okoli sebe očiščujejo in napajajo, samo sebe ne morejo očistiti …

Življenje, tisto največ, kar nam je bilo darovano, naša bit, je, slovnično gledano samostalnik, ne pridevnik. Toda v eksistencialnem smislu gre za slovnično izjemo: tudi besedo življenje lahko stopnjujemo tako, kot stopnjujemo pridevnike – bivanjsko, eksistencialno, preko lastnih vrednot in skozi odnose –: životariti, živeti, živeti polnost življenja.

Nihče ni poklican, da bi životaril.

Poklicani smo, da bi živeli.

Še več, da bi živeli polnost življenja. Dihali. Dihali na polna pljuča.

Ne zadovoljimo se z drobtinicami. Zajemimo življenje v polnosti.

(Martin Lisec)