IN MEMORIAM JOŽE ROJKO!

SKALA je tudi zaradi tebe, Jože, to, kar je!

Dragi prijatelj Jože!

Na navdihujoče in ustvarjalne načine se križajo poti nas, človeških otrok. Ko pogledamo nazaj – pogosto žal šele ali šele zares takrat, ko pot kakšnega izmed nas ugasne -, opazimo, koliko lepih, doživetih, težkih in veselih trenutkov smo preživeli skupaj. Trenutkov, ki niso bili namenjeni zgolj sami sebi in zabavi, ampak predvsem služenju in poslanstvu.

Jožeta sem spoznal pred dvaindvajsetimi leti. Bila so burna, drzna leta. Salezijanci smo se skupaj z mladimi odločili oditi na ulico. V življenjsko okolje mladih. V areno življenja. Potem, ko smo ustanovili Skalo, se nam je kmalu porodila nora ideja o Busu veselja, ki naj bi postal eden od obrazov Skalinega uličnega dela. V takratni (mladostni) zagnanosti smo za darovi dobrih ljudi, ki so nas podpirali v naši viziji, res kupili star avtobus in ga predelali v potujoči mladinski center. Z njim smo nameravali hoditi med mlade na ulico, jim ponuditi prostor za srečevanje, pogovor, ustvarjalnost in jih na tak način po zgledu sv. Janeza Boska preventivno vzgajati.

Avtobus smo torej kupili, ga lično preuredili za delo z mladimi na ulici. Znašli smo se pred najtežjo nalogo: poiskati je bilo potrebno še šoferja. Kar nekaj smo jih srečali, se z njimi pogovarjali, a nekako nismo začutili sinergije. Potem je nekdo omenil, da ima nek Jože s Kodeljevega menda izpit za avtobus. Srečali smo se in takoj našli skupni jezik. Jože je rekel, da bo z veseljem poskusil, kljub temu, da nima prav veliko izkušenj z avtobusom. A da bo previden! Spomnim se, kako je na Rakovniku prvič obračal Bus veselja: previdno in počasi nazaj, pa naprej, pa spet nazaj … Sicer je trajalo nekaj časa, toda Jože je, čeprav premočen, uspešno obrnil avtobus. Ognjeni krst je bil narejen! V nadaljnjih letih je prevozil z Busom veselja na tisoče varnih kilometrov doma in v tujini. Postal je izkušen in varen voznik avtobusa.

Veliko zgodb in anekdot iz naših popotovanj bi lahko napisal. Recimo, kako smo se z animatorji neko sončno nedeljo leta 1996bponosno peljali na prvo vožnjo z Busom veselja; kako smo se nekje na Dolenjskem neke nedelje ujeliv 180 stopinjskem ovinku sredi hriba na ozki vaški poti in nismo mogli ne naprej ne nazaj: prednja in zadnja kolesa so bila na cesti, vmes pa je pod Busom veselja zevala praznina hriba. Ali kako smo pozimi zvečer, ko smo odhajali z ulice v Fužinah, vžigali avtobus s kabli, ki smo jih pritikali na kandelabre javne razsvetljave (akumulator je bil slab); ali kako je na ozkih ulicah Turina, ko smo se prebijali skozi gost promet, Jože vsakič znova pritisnil na plin in hudomušno pribil: “Gremo! Teža ( 🙂 ) je na naši strani!”

Ko danes pomislim na Jožeta Rojaka, mi iz duše privrejo tri besede: požrtvovalnost, predanost in humor.

Jože je bil izredno požrtvovalen.  Bog edini ve, koliko ur prostovoljnega dela je Jože daroval mladim na Busu veselja! Prepričan sem, da tudi Jože ni vedel. Vedno je nekako skombiniral s službo, hokejem in družino, da je lahko popoldne pripeljal in zvečer odpeljal Bus veselja na in z ulice. Skozi vsa dolga leta njegovega služenja ni hotel za svoje delo nikoli vzeti nobenega denarja niti za bencin za svoj avto, s katerim je nekajkrat na teden prihajal po Bus veselja, kaj šele za čas in delo, ki ga je daroval za mlade v stiski.

Jože ni bil polovičar. Bil je do konca predan stvarem, katerim se je zavezal. Hokeju, Skali, družini. Nanj si se vedno lahko zanesel: kar je rekel ali obljubil, je vedno izpolnil. Njegove delo na Busu veselja seveda ni bilo omejeno samo na vožnjo. Velikokrat se je pridružil animatorjem in skupaj z njimi preživljal čas z mladimi v Fužinah in Novih Jaršah. Mladim je znal reči jasno besedo, postaviti mejo, zahtevati.

Bil je izredno humoren človek. Vedno je pripovedoval kaj zabavnega, vicev mu ni nikoli zmanjkalo. “Si že slišal tistega: …” Pri tej njegovi veseli naravi je bilo zanimivo dvoje: nikoli ni bil opolzek v svojem pripovedovanju in nikoli se ni norčeval iz drugih. Nasprotno, največ vicev je zbijal na svoj račun. (“Zdravnik mi je predpisal enemon za hujšanje.  Pa sem ga vprašal: Gospod doktor, kdaj naj vzamem ta enemon, pred jedjo ali po jedi?”) Verjetno je bil tudi zato tako priljubljen med animatorji na Skali, med mladimi na ulici in med svojimi prijatelji.

Dragi Jože!

Ko Ti izrekam globoko hvaležnost za tvojo nesebičnost in ljubezen do mladih, izrekam obenem hvaležnost tudi tvoji ženi Ireni, ki te je vedno podpirala pri tvojem poslanstvu in ti stala ob strani, ter vajinima otrokoma, na katera si bil, Jože, vedno tako ponosen. Bus veselja ni bil samo tvoj projekt, Jože, bil je tudi projekt Irene in vajine družine. Najlepše je bilo, ko se je Skalinim animatorjem pridružila na kakšnih dogodkih in gostovanjih po Sloveniji cela njegova družina.

Skala je tudi zaradi tebe to, kar je danes, po skoraj triindvajsetih letih, dragi Jože!

Dragi Jože, v slovo ti podarjam pesem tudi tako in drugače preizkušene Nevenke Lekan z naslovom

KO VRATA SE ODPRO

na odprtih vratih svoje kletke
ptiček neimenovan
ne ve, ali bi poletel
v svobodo
v svet pod nebo
ali se umaknil
nazaj v znano mu temo

na odprtih vratih
svoje kletke zberi ves pogum
vse hrepenenje v iskanju neba
razširi krila, poleti
čez ta železni prag
naredi svobodni zamah
v čisto božansko svetlobo

Dragi Jože!

Gospod te je poklical v svoj objem na 17. rojstni dan moje prvorojenke. Krogi življenja so skrivnostni, se ti ne zdi, in ti že poznaš odgovor, kajne …?

Vse se uglasi in izpolni, pravi Elisabeth Lukas.

Se!

Počivaj v miru, Jože!

Martin Lisec