PROSOJNOST TRPLJENJA

Veliki teden – teden pred veliko nočjo -, je posebej zaznamovan z razmišljanjem o ključnih resničnostih življenja, s katerimi se prej ali slej sreča sleherni človek. Ko premišljujemo o Kristusovih zadnjih dnevih, hote ali nehote z njim primerjamo svojo lastno izkušnjo. V dogodkih in ključnih osebah, vpletenih v dogajanje velikega tedna, se odpira vsa paleta občečloveških vprašanj, ki zaznamujejo našo pot na zemlji. Ni težko prepoznati lastne izkušnje v opisih trpljenja in bolečine, v občutkih krivde, v strahu pred smrtjo. S svojim ravnanjem so ljudje, ki v velikem tednu obdajajo Jezusa, preživeli vse najbolj ekstremne situacije, ki jih premore človekova eksistenca: predanost, zaupanje, strah, zvestoba, izdaja, beg, površnost, egoizem, sprejemanje bolečine, brezpogojna ljubezen, greh, kesanje … Poleg bogate duhovne vsebine se dogodki velikega tedna tako globoko dotikajo vsakdanje človeške izkušnje.

Pred kratkim (26. marca) smo se spominjali rojstva (1905) Viktorja Frankla, utemeljitelja logoterapije. Veliko je razmišljal, tudi na podlagi lastne izkušnje preživetja grozot koncentracijskega taborišča, o trpljenju in o vprašanjih, ki jih zastavlja srečevanje s trpljenjem. Zato se bomo danes, sredi velikega tedna, ustavili ob nekaterih njegovih mislih in pogledih na to osnovno danost človekovega življenja ter osvetlili nekatere temeljne antropološke vidike trpljenja.

Ko pride trpljenje …

Pred oči mi prihaja slika iz otroštva, iz (davnega) leta 1974. Sredi vročega julijskega poletja je po vasi odjeknila novica, da je v prometni nesreči na cesti ob reki Savi umrl sosedov fant. Ravno je dopolnil 16 let. Kot vedno, kadar umre mlad človek, je bilo tudi takrat zelo hudo. Za vse. Za starše, za brate in sestri, za prijatelje, za vaščane. Živo mi je pred očmi njegov sedaj že tudi pokojni oče. Bil je preprost mož, ki ni nikoli veliko govoril. Še nekaj mesecev po sinovi smrti je hodil okoli hiše tih, z bolečino na obrazu. Desno roko je imel vseskozi prislonjeno na srce, kot bi hotel ugasniti (ali mogoče pestovati) bolečino, ki mu je razjedala prsi.

Trpljenje ne pride v človekovo življenje nikoli ob pravem času. Vedno nas najde nepripravljene. Čeprav vsi nekako vemo, da se temu nujnemu poglavju (ali poglavjem) življenja ne bomo mogli izogniti, je trenutek spoprijemanja z bolečino, ki jo trpljenje sproži v nas, vedno prežet z začudenjem in tistim neizbežnim vprašanjem, ki se iztrga iz globine človekove biti: »Zakaj jaz? Zakaj sedaj?«

Ko pride trpljenje, se življenje ustavi. Bolezen, nenadna smrt nekoga, ki nam je blizu in dragocen, izguba službe, ločitev, zgrešeni koraki otrok, naše napačne odločitve … Tisoč obrazov si lahko nadene človekovo trpljenje. Številni ljudje danes niso več metafizično ukoreninjeni v veri, močne družinske vezi popuščajo, kratkotrajni in površni odnosi pa v trenutkih stiske človeku niso v oporo. Trpeči človek čuti zaradi teh razlogov veliko osamljenost, zato išče v sebi in v drugih oporne točke varnosti in gotovosti. Iz globin biti trpečega človeka se poraja drugo vprašanje: »Kaj sedaj?« Da, kako živeti naprej z izkušnjo trpljenja, ki v temelju zamaje ves koordinatni sistem človekove eksistence? Kako živeti naprej, kljub trpljenju?

Sila trpljenja lahko zbudi v človeku agresijo. Človek želi hitro najti koga, ki bi mu naprtil odgovornost za lastno trpljenje. »Kdo je kriv, da trpim, kdo je povzročil moje trpljenje?« Kot da bi hoteli s tem del lastne bolečine nezavedno preložiti na ramena nekoga drugega. Mogoče v nekaterih primerih kakšni krivci za povzročeno trpljenje celo obstajajo, ampak na koncu trči človek vedno tudi ob lastno odgovornost. Tako ali drugače.

Po izkušnji trpljenja (p)ostane človek drugačen. »Trpeči človek postane jasnoviden in svet zanj prosojen,« je zapisal Frankl. Maske nenadoma padejo, koprene, ki sredi vsakdanjosti zastirajo pogled na resnico, postanejo prosojne, nevidne. Ognjeni zublji trpljenja potegnejo jasno črto med tem, kar je pomembno, in vsem drugim, kar je balast v našem življenju. Številni odkrijejo, koliko balasta so vlačili s seboj. Trpljenje odpre oči za drug(ačn)e resničnosti bivanja in na novo postavi človekov vrednostni sistem. Prav zaradi tega nosi trpljenje v sebi tisti globlji naboj, ki (ponovno) odpre v človeku špranjo transcendence in spraševanja po zadnjem, (do)končnem smislu.

Odnos do trpljenja

V življenju obstajajo zadeve, ki jih ne moremo spremeniti. Tudi trpljenje spada mednje. Kot pravi Frankl, ohranja človek tudi v trenutkih trpljenja določeno svobodo v smislu, da lahko do trpljenja zavzame odnos, stališče. „Ne v tem, da trpimo, temveč v tem, kako trpimo, je smisel trpljenja.“

Po njegovem vsebuje primerna človekova drža do trpljenja tri vidike: sprejemanje, odmik in premagovanje trpljenja.

Trpljenje je treba najprej sprejeti. Trpljenje preprosto spada k življenju. Frankl meni, da je zato pomembno opustiti držo ali prepričanje, da v življenju trpljenja ne bi smelo biti. To, da smo zdravi, je čudež. Trenutki, ko človek doživlja sebe in svet okoli sebe v ravnovesju, so dar. Zahodna civilizacija je v svojem jedru naravnana drugače: cilj in normalno stanje naj bi bila homeostaza, ravnovesje, udobje, »sreča«. Vsa potrošniška mašinerija je naravnana v služenje temu cilju, zato je trpljenje vedno bolj videno kot tujek, kot nebodigatreba, pred katerim si zatiskamo oči duše in telesa.

Človek bi moral biti sposoben narediti odmik od konkretnega trpljenja. Pomembno si je ozavestiti, da sem jaz vedno nekaj več, kot je moje trpljenje, nadaljuje Frankl. Z drugimi besedami, pomembno je poiskati še druge možnosti, ki jih imam na razpolago tudi v trenutkih trpljenja. Pred leti sem nekaj časa od blizu spremljal delo Prijateljstva bolnikov in invalidov. Spomnim se neke mlade dame, ki je po preživeti prometni nesreči ostala priklenjena na invalidski voziček. Ni se vdala. Ker je vedela, da bo zaradi svoje invalidnosti težje ohranjala odnose z ljudmi, se je odločila in v domači župniji poučevala verouk. Dva dni v tednu se je srečevala z mladimi nadobudneži in njihovimi starši. Po končanih urah verouka je bila vedno zelo utrujena in izčrpana, a zadovoljna, da je znotraj danosti trpljenja odkrila možnost, kako še vedno ostati vpeta v resničnost vsakdanjega življenja.

Tretjo držo v odnosu do trpljenja Frankl imenuje premagovanje. Človek se mora bojevati, ko ga zadene trpljenje, ne sme se predati. Če trpljenje povzroča bolezen, jo mora človek zdraviti, če smrt, naj odžaluje, če pomanjkanje smisla, naj se odpravi na pot iskanja smisla. Pasivna drža v odnosu do trpljenja le še povečuje trpljenje.

Zgoraj sem že omenil, da odpira trpljenje vprašanja transcendence in vere. Človeku pomaga obuditi prazaupanje, ki odpira vrata zaupanju, izročanju, veri. Pred kratkim mi je pripovedovala prijateljica o ženski srednjih let, ki je po nekaj letih neuspešnega prizadevanja, da bi izboljšala svoj odnos z možem, vse skupaj izročila Bogu. Začela je prakticirati vero in sprejemati, kar ji življenje pač daje. S tem je v nekem smislu na novem začetku: pot samopreseganja sebe bo zmogla le, če bo poglabljala tudi svojo vero, sicer se bo verjetno kmalu spet zapletla v pasti psihologizma in tehtanja lastnih občutkov neslišanosti, prezrtosti, zapostavljenosti.

Trpljenje tako neizbežno odpira tudi vprašanja smisla. »Razlikovati moramo med trpljenjem in obupanjem. Trpljenje je lahko neozdravljivo, toda pacient obupa šele tedaj, ko v trpljenju ne zmore več videti nobenega smisla.« Tu smo pri jedru Franklove vizije življenja: smisel je mogoče odkriti tudi v najbolj nesmiselnih situacijah. Smisla človeku ne dajo ugodne zunanje okoliščine, človek ga lahko odkrije na podlagi stališča, ki ga zavzame do vsega, kar se mu dogaja. Z drugimi besedami to pomeni, da lahko človek sredi vsega blišča in vseh dobrin, ki ga obdajajo v življenju, obupa in se zlomi, in nasprotno: tudi sredi »ničesar« lahko človek najde razloge za bivanje in pomirjen živi svoje življenje.

Gledano skozi oči človeškega trpljenja ali pa skozi oči velikega tedna lahko vidimo, da nosi trpljenje v sebi »nekaj več«. Nosi slutnjo velike noči.

V brezna najglobljega trpljenja so položena semena vstajenja …

Martin Lisec