Viktor E. Frankl (1905–1997) je bil ena najbolj značilnih in najbolj genialnih osebnosti 20. stoletja. Po poklicu je bil psihiater in nevrolog. Ustanovil je “tretjo dunajsko šolo psihoterapije” (po S. Freudu in A. Adlerju), tako imenovano “logoterapijo”. Kot človek, ki je preživel štiri koncentracijska taborišča, je s svojo nezlomljeno človeškostjo in spravljivostjo izpričeval, da more življenje v vseh okoliščinah uspeti.
Tisto, k čemur poziva logoterapija, namreč k izpolnitvi smisla na svetu ter k zorenju in ozdravitvi s pomočjo izpolnjevanja smisla, vse to je Frankl uresničeval do svoje smrti: kot zdravnik je pomagal svojim pacientom na dunajski polikliniki, poučeval je na več kot 200 univerzah doma in po svetu, pisal strokovne knjige, ki so bile prevedene v mnoge jezike, v svojih predavanjih pa se je stalno zavzemal za temeljno svobodo, odgovornost in dostojanstvo človeške osebe.
Kot spreten govornik je znal svoje modrosti vlivati v filozofsko zahtevne in zgoščene stavke, ki se lahko trajno vtisnejo v spomin. Pričujoči zvezek vsebuje izbor takšnih misli, zbranih v upanju, da bodo mogle še dolgo časa po Franklovi smrti v bralcu razvijati svoj zdravilni in opogumljajoči potencial.
