Tole sem sicer napisal pred nekaj leti, ko je Slovenijo vkoval žled v ledeni oklep. Danes dodamo samo še covid-19 in njegove posledice in eksistencialni razmislek ostaja bolj ali manj enak.

V preteklih dneh smo bili priča ekstremnim razmeram v nekaterih delih naše domovine. Leden oklep, prekinjene komunikacije, vasi, odrezane od sveta, stiske in nemoč posameznikov, požrtvovalnost gasilcev, civilne zaščite, elektrikarjev in drugih organizacij civilne družbe, pogumne poteze nekaterih posameznikov, ki jih je situacija spodbudila k izvirnim oblikam pomoči in velikodušnosti, tarnanje nad ne vedno najbolj učinkovitim in poštenim odpravljanjem posledic naravne nesreče, vse to in še kaj je zaznamovalo naše življenje v zadnjih štirinajstih dneh. Najhujše je, tako kaže, za nami. Prihaja torej čas za razmislek in samospraševanje?

Blišč civilizacije

Sodobna civilizacija je bleščava. Tako v dobesednem pomenu besede – javna razsvetljava v skoraj vsaki vasi, da o svetlobni onesnaženosti mest sploh ne govorimo – kot tudi v prenesenem pomenu besede. Ves tehnološki razvoj, ki v zadnjih nekaj desetletjih pospešeno spreminja ritme naše vsakdanjosti in postaja v zavesti mnogih nepogrešljiv del sodobnega načina bivanja, je v zaznavah in vrednotenjih poistoveten z izrazom napredek. Mobilna telefonija je omogočila 24-urno možnost medsebojnega komuniciranja (in vzajemnega nadzora), toplotne črpalke omogočajo ekološko in varčno ogrevanje modernih domov in prihranijo ljudem veliko časa in napora, ki ga zahtevata ne le priprava drv, ampak predvsem vsakodnevno kurjenje in čiščenje peči. Televizija in internet sta široko okno v svet, v vsakem trenutku omogočata virtualno spremljanje praktično česarkoli na katerem koli koncu sveta.

Samoumevnost! Samoumevno se nam zdi, da sodobno življenje že nekaj časa funkcionira na zgoraj opisani način. In v normalnih razmerah dejansko tako tudi funkcionira. Življenje je na videz preprosto. Avtomatizirano. Gumbi, stikala, dotiki – in vse imamo pod nadzorom.

Krhkost civilizacije

Dogodki zadnjih let, mesecev in dni so razkrinkali vso krhkost samoumevnosti vsakdanjega življenja, ki smo ga vajeni. Krhkost sodobne civilizacije spoznavamo na vsakem koraku. Pred leti se je svetu zgodila globalna ekonomska kriza, katere posledice v Sloveniji še vedno močno občutimo. Niso redki, ki zatrjujejo, da je bila kriza sprožena s strani relativno ozke peščice posameznikov, ki so s špekulacijami pognali vrtiljak svetovnih financ v sfero neobvladljivega. Pred meseci je žvižgač Snowden razodel, kako smo pravzaprav (lahko) vsi pod popolnim nadzorom na način, ki radikalno briše koncept zasebnosti in individualnosti, kakor smo ga poznali še kakšno desetletje nazaj. Če si upajo nadzirati vodilne svetovne politike, zakaj bi jih bilo strah na še bolj brutalne načine kontrolirati navadne smrtnike? In še: koga je Google vprašal za dovoljenje, da objavi na spletu fotografijo njegovega doma? Ironično je, da ne rečem strašljivo, da so bili mnogi celo neskončno veseli, da “so se našli” na spletu: Googlove fotografije svojih hiš so ponosno razkazovali in objavljali na družbenih omrežjih.

Drugače, a zato v nekem smislu na še bolj neposreden in boleč način, je razgalil krhkost sodobne civilizacije uničujoči led. Generalni izpad elektrike je dovolj, da se dobesedno vse ustavi. Telekomunikacijske in digitalne povezave so utihnile, s sten so bolščali mrtvi črni ekrani, domove je zajel mraz, ljudje so začutili nemoč in izpostavljenost silam narave in se zavedli, da nimajo pravzaprav nikakršnih vzvodov za boj z njimi.

In kaj sedaj?

Upati bi bilo, da bodo izkušnje krhkosti civilizacije, ki smo jo vzpostavili in katere ujetniki smo, v nas sprožili globoko refleksijo ne samo o načinu sodobnega življenja (in preživetja), ampak tudi o našem intimnem odnosu do vsega, kar posedujemo in za kar smo prepričani, da nam omogoča lagodnejše življenje. Ljudje preprosto, tako mimogrede, ne da bi se tega sploh zavedali, izgubljamo ne le nadzor nad seboj in svojim življenjem, ampak tudi sposobnost preživetja v izrednih razmerah.

Misel oz. vprašanje, kako je s trdnostjo in krhkostjo posameznikov, nas otrok sedanjosti, se vsiljuje samo od sebe. Včasih je veljalo, da je močna skupnost najboljši humus za rast in razvoj pokončnih posameznikov. Koliko in na kakšen način smo v krhki civilizaciji načeti posamezniki, lahko odgovori vsak sam. Pustimo ob strani študije in analize, ki so nedvoumne in seveda sporočajo svoje.

Česa smo se naučili iz lekcije, ki smo jo bili deležni? Česa kot skupnost, česa kot posamezniki? Človek (in človeštvo) postaja bolj moder samo, če iz vsega (še zlasti bolečega),  kar sreča na svoji poti, izlušči kakšen nauk, kakšno spoznanje, ki narekuje novo, drugačno ravnanje.

Glede na ustroj sodobnega sveta se bojim, da se iz teh in drugih lekcij, ki jih nisem niti omenil, kaj dosti nismo naučili. Ko bo zadnja hiša na Notranjskem spet priklopljena nazaj na električno omrežje, bodo naše čute in pozornost preplavile druge, »pomembnejše« novice. V hitečem svetu bo čas za globlji razmislek ponovno prestavljen v neki – pozneje. Toda glede na dosedanje izkušnje se tisti “pozneje” ne zgodi (skoraj) nikoli. Žal se tudi tega še nismo zapomnili …

Ps: Ustavili smo se zgolj pri fenomenologiji nekaterih vidnih, zlahka merljivih pojavov. Kaj je šele s špranjami na področju odnosov, antropohigijene, etike in vrednot …

Martin Lisec

 

2020-03-21T12:27:16+00:00