PSIHOTERAPIJA – ZDRAVLJENJE S POGOVOROM

Večkrat sem imel v preteklosti že namen pisati o smislu in vlogi psihoterapevtske pomoči. Tokrat me je k temu spodbudila oseba, ki je prejšnji teden prišla na prvi terapevtski pogovor.

Razlogi

Zakaj pravzaprav oditi na pogovor k psihoterapevtu? Preprosto zato, ker se sleherni človek v nekaterih trenutkih življenja znajde na križpotjih ali pred življenjskimi ovirami, ob katerih se počuti nemočnega, prepuščenega vrtincem življenja. Življenje je valovanje. So obdobja, ko nam gre dobro, ko smo v harmoniji s seboj in z bližnjimi, ko je življenje v naletu, in pridejo druga, v katerih ne čutimo več notranje gotovosti in je samozaupanje porušeno. Razlogi so lahko zelo različni. Včasih so zunanji, drugič so notranji, intimni. Ker smo ljudje celota, se pogosto zgodi, da se nam vse hkrati zgrne na glavo – zunanje težave in notranja nemoč. V življenju se srečujemo z nenapisanim pravilom: Ko nismo sami s seboj uglašeni, nam pogosto zagodejo še zunanje okoliščine.

Kaj vse pripelje ljudi na pogovor k psihoterapevtu? Podčrtal bi tri temeljna, med seboj pogosto prepletena področja.

  • Osebne stiske, izguba smisla, trpljenje, nemoč. Razpon teh stisk je velik. Ljudje se srečujemo z občutki bivanjske praznine, izgube smisla, lebdenja v praznem prostoru. Življenje nas včasih nenadoma prizadene z izgubo bližnjih. Drugič se srečamo z boleznijo, ki je nismo pričakovali, in ki postavi naše življenje na glavo. Zgodi se tudi, da smo postavljeni pred pomembne življenjske odločitve – po svoji volji ali zaradi odločitev naših bližnjih – in ne vemo, kako prav in smiselno ravnati. Včasih se v duši pojavljajo strahovi in bremena iz preteklosti, s katerimi se sami nismo več sposobni spoprijemati. Za terapijo se odločijo tudi osebe, ki želijo ob spodbudi koga tretjega izboljšati kakovost svojega življenja.
  • Težave v zakonski zvezi ter stiske pri vzgoji in starševstvu. Včasih se zakonska partnerja vrtita v začaranem krogu prepirov, medsebojnega obtoževanja, kar pripelje do globokega razočaranja nad partnerjem in nad kakovostjo partnerskega odnosa. Če zakoncema ne uspe samima in sproti reševati nesoglasij, se oddaljita drug od drugega in začenjata razmišljati o tem, kako, in če sploh, nadaljevati zakonsko zvezo. Neredko prihaja tudi do psihičnega ali fizičnega nasilja enega partnerja nad drugim. Včasih ravnanja enega od partnerjev drugega globoko prizadenejo. Pojavljajo se težave v komunikaciji z odraščajočimi otroki, otroci včasih ubirajo pota, in staršem jim na njih ne uspe več slediti. Nemalokrat so tudi odhod otrok od doma, upokojitev, bolezen in starost preizkušnje za zakonsko zvezo in zakonski odnos.
  • Težave v odnosu z drugimi ljudmi. Nekateri ljudje imajo občutek, da ne znajo in ne zmorejo sobivati z drugimi. S sosedi, sorodniki, sodelavci, prijatelji in znanci se zapletajo v konfliktne situacije in s težavo obvladujejo napete, živčne odnose. Pogosto se pojavljajo težave tudi na delovnem mestu. Sámo delo je v sodobnem času stresno, še bolj težavni so odnosi na delovnem mestu, kar neredko vodi v izgorelost ali različne oblike mobinga. Proti stresu na delovnem mestu niso imuni niti ljudje na vodstvenih položajih, ki morajo navzven delovati odločno in samozavestno, navznoter pa često doživljajo nemoč in negotovost.

Nemalokrat spremljajo zgoraj opisana osebna doživljanja še razne oblike odvisniškega vedenja. Alkohol, cigarete, nekontrolirano zauživanje hrane in zdravil ter druge opojne substance postanejo v trenutkih osebnih stisk prvi in najhitrejši izhod za pomiritev samega sebe. Ko se vse našteto „zlepi“ v kepo, doživlja taka oseba življenje kot velik stres, pritisk in napor.

Stereotip, da je odločitev za psihoterapijo priznanje lastne nesposobnosti ali „neumnosti“, še ni povsem presežen. V ljudeh je pogosto navzoč tudi sram in neki globok strah, da vendar ne smemo prati svojega umazanega perila pred drugimi. Osebe, ki doživljajo notranjo stisko, neredko čutijo krivdo ob misli, da bi o najbolj intimnih stvareh svojega doživljanja življenja in o svojem življenju s svojimi najbližjimi pripovedovale tujcu.

Pogovor zdravi

Ena od najosnovnejših in po moje najbolj povednih definicij psihoterapije je, da je psihoterapija zdravljenje s pogovorom. Res je, da se pogovarjamo s številnimi: z družinskimi člani, s prijatelji, znanci, sodelavci, sosedi. Ti pogovori so zelo pomembni. Vedno je pomembno, da imamo ob sebi osebo, ki ji lahko zaupamo. Vendar to ne zanika resnice in izkušnje, da nekaterih stvari ne moremo reševati samo v družini ali v krogu prijateljev. Do odgovorov na nekatera vprašanja pridemo le, če se pogovorimo s kom, ki ni vpleten v naše vsakdanje življenje, ki je empatičen, vendar ne pod vplivom naših (trenutnih) čustvenih razpoloženj in naše vpetosti v odnose, ki jih živimo. „Čeprav imajo morda pacienti druge osebe, ki jim zaupajo, verjetno nihče ne bo razumel določenih pomembnih stvari tako celostno kot terapevt“, pravi izkušeni terapevt Irvin D. Yalom. Pristranskost, ki se ji krog prijateljev, sorodnikov in znancev ne more izogniti, je neke vrste slepota, ki ni sposobna v celoti in realno oceniti nastale situacije. Psihoterapija daje v tem smislu varen prostor za zaupen pogovor z nevtralno osebo – terapevtom –, ki gleda „od zunaj“ na naše življenje in doživljanje.

Dejstvo je, da se ljudje bojimo spregovoriti o svojih notranjih dilemah. Če nas boli zob, se ne obiramo in gremo takoj k zobozdravniku. Ko se nas lotita viroza in prehlad, smo kmalu v čakalnici pri splošnem zdravniku. Če si zlomimo nogo, sploh ne pomislimo, da ne bi šli takoj na urgenco. Samoumevno nam je in globoko v sebi smo prepričani, da omenjeni strokovnjaki lahko ozdravijo naše telesne rane ali bolezni. Tudi takrat, ko je upanje majhno ali ga ni več, še vedno upamo. Po drugi strani vemo, da ljudje še zdaleč nismo samo telo. Smo celota telesa, duha in duše. Kot zunanje je tudi notranje rane mogoče zdraviti: telesne z zdravili in rehabilitacijo, duševne z zaupnim pogovorom in posledično s spremembo lastnega ravnanja.

Kaj torej obljublja pogovor s psihoterapevtom? Najprej se osebi izbistri pogled na trenutno situacijo, v kateri se znajde. Pogovor ji pomaga, da jasneje vidi in razume, kaj naj v danih okoliščinah stori, katere odločitve naj sprejme. Postopoma se v dušo naselita mir in nova gotovost. Frankl pravi: „Vsaka dobra terapija pri pacientu sproži notranji proces rasti, kar privede do tega, da se pacient lahko postopoma dvigne nad stvari – in po potrebi nad samega sebe.“

2018-01-24T08:27:54+00:00