V RITMU MORJA

Nenavadno, nerazumljivo človekovo življenje.
Leto za letom, dan za dnem 
se giblješ med ljudmi in rečmi.
So dnevi, ko sije sonce,
in ne veš zakaj.
Zadovoljen si.
Vidiš dobre, lepe stvari življenja.
Smejiš se, hvaležen si,
rad bi skakal od veselja.
Delo ti gre od rok.
Vsi so prijazni s tabo. Ne veš, zakaj.
Mogoče si dobro spal.
Mogoče si našel dobrega človeka
in se čutiš razumljenega, varnega.
Misliš: tako naj ostane, 
ta mir, to globoko veselje.

Toda nenadoma je vse spet drugače.
Kot da bi presvetlo sonce privlačilo oblake –
tako te zakrije žalost, nepojasnljivo.
Vse se ti spet zazdi črno.
Misliš, da te drugi nič več ne marajo.
V nepomembnostih iščeš vzroke,
da tožiš, da godrnjaš, da zavidaš, obtožuješ.
Misliš: tako bo šlo zmeraj naprej, to stanje se ne bo več spremenilo.
In ne veš, zakaj.
Mogoče si utrujen. Ne veš.

Zakaj mora biti tako?
Ker je človek “del” narave
s pomladnimi in jesenskimi dnevi,
s poletno toplino in
zimskim mrazom.
Ker človek sledi ritmu morja:
plima in oseka.
Ker je naše bivanje nenehno ponavljanje 
“življenja” in “umiranja”.

Ko to dojameš, moreš spet naprej 
pogumno, poln zaupanja, zakaj takrat veš:
za vsako nočjo pride novo jutro.
Če termu rečeš “da”, če to sprejmeš, 
boš s tem gor in dol 
dosegal čedalje večjo življenjsko globino
in veselje do življenja.

(Elisabeth Lukas)

2017-09-01T11:05:42+00:00

Leave A Comment