SLEDITI SVOJEMU RITMU

Danes sem se zgodaj zjutraj odpravil na meni ljubo Kamniško sedlo. Sam.

Všeč so mi taki izzivi tekmovanja s samim seboj. Na izhodišču vedno pogledam na uro, potem pogledam na usmerjevalno tablo, na kateri je predividen čas hoje, si zadam ciljni čas in – krenem. Vmes razmišljam, opazujem naravo, čutim napor, čutim vsako mišico posebej, vadim vztrajnost, razmišljam o dihanju, poduham rožico, preigravam načrte in izzive, ki so pred mano … Samotna pot v gore je zame vedno blagoslovljen trenutek srečevanja s samim seboj.

Hodil sem v svojem ritmu in vseskozi prehiteval ljudi, ki so se na pot odpravili prej kot jaz. Družine, pare, posameznike, mlajše in starejše od mene … Dohitel sem jih, naredil z njimi nekaj korakov in jih prehitel. Očitno sem hodil hitreje in lahkotneje kot oni.

Po dobri uri hoje sem zaslišal pred seboj zvok pohodnih palic, ki so udarjale v kamnito pot. Dohitel sem gospoda, na pogled se mi je zdel vsaj kakšnih deset let starejši od mene: imel jih je torej več kot šestdeset. Ko sem ga zagledal, me je spreletela misel, da ga bom vsak čas prehitel, tako kot sem prehitel vse druge poprej. Pomisli sem: če sem ga s svojim tempom dohitel, ga bom s tem tempom tudi prehitel.

Takrat me je gospod opazil. Bil je kakšnih dvajset metrov pred mano. Njegovo telo je vzvalovilo. Trdno je preprijel pohodne palice in jadrno zarezal v hrib. Tudi sam sem pospešil ritem hoje. Hotel sem mu pač slediti, držati priključek. Saj veste, ego, pa to …! Tale “starček” me pa že ne bo! Toda po dveh, treh serpentinah sem začutil, kako mi srce divje utripa, kako diham hitreje in čedalje bolj plitvo, kako mi moči pojenjajo, kako noge ščemijo in odpovedujejo.

Ah, ta eksistenca! Gospod pred mano me je premamil, predal sem se njegovi igri: odpovedal sem se svojemu ritmu hoje, ki je bil dober, da bi prehitel (premagal!) njega, ki je bil pred mano.

Nastopila je kriza. Ustavil sem se, umiril dihanje, pretegnil in sprostil mišice na nogah, ter pomislil: “Martin!!! Bodi ti! Ne nasedaj mu! Sledi svojim močem, svojemu telesu, svojemu ritmu!”

Gospod je hodil res hitro: do vrha ga nisem dohitel, kaj šele prehitel, kljub temu, da sem spodaj predvideni čas hoje iz Kamniške Bistrice do Kamniškega sedla (3 ure 45 minut) skoraj prepolovil. Naj vam zaupam najlepše? Sto metrov pod vrhom sva se srečala: jaz sem bil skoraj na cilju, on se je že vračal v dolino … Se zgodi!

Ko sem dosegel cilj, sem bil utrujen, a zadovoljen. Čutil sem vlakna mišic, v srcu sem se zahvalil za blagoslovljeno nedeljo, pogled se je naslajal na okoliških vršacih. Na Brano je vrela gosta megla.

… kakor v gorah, tako v življenju …

Ob čaju v koči na Kamniškem sedlu sem pomislil, da je hoja v gore v resnici prispodoba hoje skozi življenje.

  1. Zastavi si cilj! Življenje brez ciljev težko imenujemo – življenje. Življenje brez ciljev, ki ne presegajo rutine vsakdanjosti, je životarjenje. Med “živeti” in “životariti” je v eksistencialnem smislu bistvena razlika! Zastaviti si cilje na različnih področjih življenja preprosto pomeni, da smo živi, da čutimo utrip (svojega) življenja, da verjamemo, da zmoremo več od tega, kar smo dosegli. Brez novih odločitev, brez iskanja novih poti ni in ne more biti novih obzorij življenja.Svoje poslanstvo in svojo nalogo izpolnimo ljudje namreč šele z zadnjim dihom …
  2. Naredi prvi korak! “Pot, dolga tisoč kilometrov, se začne s prvim korakom,” pravi kitajski pregovor. Treba je od-iti, če hočemo kam pr-iti in kaj novega (do)živeti. Ni dovolj razmišljati, si želeti, sanjati utopične sanje, hrepeneti … Potrebno je zavezati vezalko na supergi, narediti korak, spremeniti ravnanje, v življenju nekaj premakniti.
  3. Sledi svojemu ritmu! Tekmuj sam s seboj, ne z drugimi! Ko se primerjaš z drugimi ali ko tekmuješ z njimi, delaš usodno napako: tvegaš, da ne boš nikoli dosegel cilja, ki si si ga zadal! Ne zato, ker tega ne bi bil sposoben, ampak zato, ker si postavil merilo svojega uspeha zunaj sebe. S tem si spregledal nalogo, ki je zaupana samo tebi in ki jo lahko samo ti uresničiš, in pot, po kateri jo boš uresničil. Ob tebi bodo vedno bogatejši, lepši, močnejši, inteligentnejši, vitkejši (in vitkejše!), bolj zabavni, bolj zaželjeni … Tekmovati je treba s seboj, ne z drugimi. In, resnici na ljubo, ko se po križpotjih življenja in v tišini svojega srca srečamo s seboj, ugotovimo, da smo sami sebi najhujši tekmec.
  4. Kriza je del poti! Neizbežno je, da se po poti do cilja duh nalomi, telo utrudi, smisel zamegli. Razlika med tistimi, ki cilj dosežejo, in tistimi, ki ga ne, je prav v načinu, kako se kdo sooči s krizo. Vsi ljudje pademo, zdrsnemo, zdaj ob tej, drugič ob drugi prepreki. Ni tragedija v tem, če pademo, tragedija je, če po padcu ne zmoremo vstati. “Vstati” ima različne obraze: priznati napako, prositi za odpuščanje, biti potrpežljiv s svojo krhkostjo, zbrati moč za nov začetek, se ne predati …
  5. Zadovoljstvo je nagrada, ne cilj! Danes so premnogi prepričani, da je smisel življenja v tem, da iščejo užitek in zadovoljstvo. Hkrati mnogi tarnajo, da niso zadovoljni s svojim življenjem, da (jim) nekaj manjka, da so trenutki zadovoljstva, ki ga dosežejo, kot milni mehurčki, ki se razpočijo prej, preden se jih človek dotakne. Zadovoljstvo ne more biti nikoli cilj človekovih prizadevanj in njegovega stremenja k smislu. Zadovoljstvo občuti človek zgolj in samo potem, ko z muko svoje duše in svojega telesa doseže zastavljeni cilj. Takrat duša vzvalovi, srce vztrepeta, telo vzdrhti.

Danes sem torej dosegel cilj. Droben, a dragocen! Tik pod kočo na Kamniškem sedlu, kamor sem bil namenjen, sem pomislil, kako lepo jutro in dopoldne mi je bilo podarjeno. Samo zato, ker sem premagal jutranjo lenobnost in se podal na pot. Če bi ostal v dolini, bi spil kavo ali dve in se ubadal s “pomembnimi” vprašanji, na primer kaj bom otrokom skuhal za nedeljsko kosilo. Drugih “pomembnih” vprašanj mogoče ne bi niti zaznal. Ker sem od-šel (iz rutine zadnje julijske nedelje), sem bil obdarovan z bogato izkušnjo in spoznanji, ki daleč presegajo ležernost poletnih nedeljskih juter.

Obdarovani ste tudi vi: tega zapisa ne bi bilo, če bi preždel nedeljsko dopoldne v spuščanju žaluzij, iskanju sence in v spogledovanju z obrisi Kamniških Alp. Z okna mojega balkona se namreč vidi tudi Kamniško sedlo … Ja, zagotovo drži: vedno, ko se kdorkoli izmed nas premakne iz “cone lastnega udobja” in naredi (vsaj malo) več, kot bi bil dolžan narediti, je vsa skupnosti obdarjena.

V tem nedeljskem jutru smo vsi to izkusili.

Martin Lisec

P.s.: … in tudi otroci niso ostali brez kosila … 

2017-09-01T10:52:59+00:00

Pustite komentar