SEDEM SPOZNANJ

(uvod v knjigo: Ana Kominka, Iskranje srca v tujini)

V življenju ostane vedno, vsemu navkljub, prostor za kakšno špranjo upanja!

Knjiga, ki ste jo ravnokar odprli, je ena tistih, ki jih človek prebere na dah. Ko sem rokopis prebral prvič do konca, ga nisem odložil; vrnil sem se na začetek, začel ponovno brati, bolj počasi, premišljeno, s tiho željo, da se me vsaka zapisana črka dotakne in pusti svojo sled v moji duši. Nato sem ga prebiral spet in spet, v skoraj meditativnem razpoloženju.

Ana piše preprosto, iskreno, neposredno, zgoščeno. Brez balasta, odvečnih besed, nepotrebnega leporečja. Ob nizanju njenih misli človek ne more ostati ravnodušen: vse zapisano izzveni v osebni nagovor, ki ga bralec doživi kot sporočilo, ki je namenjeno prav njemu. V dejansko kratkem besedilu je strnjenih za nekaj oceanov spoznanj o temeljnih vprašanjih človekove eksistence, o plimovanju v odnosih, o smislu, o smislu trpljenja in – konec koncev – o lepoti življenja, o veri v ideal dobre, povezane družine, in o zmagi dobrega nad zlim.

Ob Anini knjigi se je v meni utrnilo sedem spoznanj o družinskem nasilju, o žrtvah družinskega nasilja – Pepelkah našega časa –, o vprašanjih, ki jih družinsko nasilje odpira.

  1. Vprašanja brez odgovora. Ana odstira v knjigi svojo osebno življenjsko izkušnjo osemnajst let trajajočega trpljenja zaradi nasilja, ki ga je nad njo in hčerko izvajal njen mož in oče njune hčere. Spoznamo torej Ano, žrtev nasilnega moškega. O prebiranju Anine knjige se bralcu porajajo številna vprašanja, pravzaprav enaka, kot si jih vseskozi zastavlja tudi avtorica: Je ženska sama odgovorna za nasilje, ki ga prenaša? Zakaj ženska, ki je žrtev nasilja, ne odide (prej) in (prej, takoj) ne zapusti nasilneža? Zakaj so številne institucije, ki so po službeni dolžnosti vpete v reševanje žrtev družinskega nasilja, tako neokretne, počasne, zakaj se mora pravzaprav vsaka žrtev sama prebiti skozi vse paragrafe in medinstitucionalne labirinte, da končno razume, in spozna, kaj lahko in kaj mora storiti, da zaščiti sebe in otroke? Zakaj ni vse nekako bolj preprosto, prijazno razloženo in dostopno? Očitno je življenje še vedno tako narejeno: kot Pepelka iz pravljice mora tudi vsaka Pepelka iz resničnega življenja sama otresti prah in pepel s svoje obleke in stopiti v biserne čeveljce odrešenega življenja. Bližnjic ni!
  2. Moč družinskih in družbenih stereotipov. Ana kot žrtev prepoznava ujetost v svoje predstave o tem, kakšna bi morala biti »dobra žena«, kako bi »morala« (po)skrbeti za moža, dom, družino. Kljub vsem objavljenim zgodbam, kljub glasnemu govorjenju o družinskem nasilju, kljub spodbujanju, da prekinemo zavezo molka vidimo, da rodne družine še vedno prepogosto sporočajo, da je ženska tista, ki mora vse potrpeti, ki ne sme spregovoriti o dogajanju za štirimi stenami doma. Družinsko nasilje je še vedno videno kot »sramota«, kot nekaj, kar onečašča družino. Ali, kot zapiše Ana: »Šele dva meseca po nasilnem dogodku sem ji razložila (mami, op. av.), zakaj sem morala oditi in ‘uničiti’ zakon. Namreč, v njenih očeh sem jaz odšla.«
  3. Otroci v labirintu družinskega nasilja. Ana je ujeta v trikotnik med nasilnega moža in svojo vest oz. nenehno spraševanje, kako naj ravna, da bo za njeno hči najboljše. Da, to večno vprašanje: Kaj je dobro za moje otroke? »Hčerini uspehi v šoli in pri različnih dejavnostih so samo še bolj upravičevali mojo odločitev, da se je ‘vredno’ žrtvovati,« zapiše Ana. Vse žrtve družinskega nasilja se nenehno ukvarjajo z vprašanjem, na katerega lahko odgovorijo le one same: Smem otroku »vzeti« očeta? Kje je tista meja, do katere je še potrebno in smiselno potrpeti, do kdaj moram »družini« dajati »še eno« priložnost?
  4. Apokaliptični jezdeci družinskega nasilja. Družinsko nasilje ni nikoli osamljeni jezdec. Pride skupaj z nekaterimi drugimi jezdeci apokalipse: alkoholom, osebnostnim razkrojem nasilneža, reševanjem »lepega obraza« družine, pričakovanjem drugih, predvsem domačih in okolice, čustvenim in psihičnim izsiljevanjem. Prav zaradi tega je reševanje stisk, ki jih povzroča družinsko nasilje, tako zapleteno in mukotrpno, kajti boriti se je potrebno z zmajem, ki ima veliko glav.
  5. Družinsko nasilje razčlovečuje. Družinsko nasilje vse, ki so vanj vpleteni – tako žrtve kot nasilneže in otroke, dobesedno razčloveči. V dojemanju sebe, zakonca, družine ne ostane več nobenega presežnosti. Nobenega spoštovanja, nobenega samospoštovanja, nobene topline, varnosti, predanosti, veselja, iskrivosti. Do kam v resnici pripelje nasilje, slikovito in tragično opiše Ana: »Vse v meni je umrlo. Nikoli nisem kupila zakonske postelje. Ni bilo potrebe.« Nasilje oropa družinske člane vsega najglobljega, kar ljudje pričakujemo, da bomo v družini uresničili, da bomo v družini podarjali in od družine prejeli.
  6. Spirala družinskega nasilja. Je mogoče presekati začarani krog družinskega nasilja? Se nasilje z novim rodom konča, se vzorec prekine? Kako je z otroki, ki so doživeli izkušnjo nasilja? Eno je gotovo: mama, ki je sama prestala in zmagovito izšla iz pogubne spirale nasilja, zagotovo svoji hčeri ne bo nikoli rekla, naj potrpi, da požirek vode v usta in stori vse, da bo za vsako ceno ohranila družino. Če se bo hčerki podobno zalomilo – Bog ne daj! – ji taka mama zagotovo ne bo rekla, da je ona tista, ki je »uničila« zakon, če bo odšla od nasilnega partnerja. Zmagovita ženska torej prelomi (pogosto generacijski) krog družinskega nasilja!
  7. Kljubovalnost duha. Skozi trpeče Anine zgodbe in izkušnje spremljamo tudi rojevanje, rast in vstajenje močne ženske, ki skozi bolečino in trpljenje v sebi razvija notranjo moč, ali, kot bi rekel utemeljitelj logoterapije Viktor Frankl, »kljubovalnost duha«. V Ani raste ta »kljubovalnost duha«, ki ji daje moč, da je ponižanja, zmerjanja, udarci, nasilje ne zlomijo, ampak krepijo. Preko trpljenja prihaja ne le do spoznanj o sebi in o resnični podobi svojega zakona, prihaja tudi do notranjega opolnomočenja, do tiste duhovne trdoživosti, ki stori, da ravno v trenutku, ko je val nasilja najhujši, najmočnejši in najbolj brutalen, vstane kot feniks iz svojega pretepenega telesa, zbere moč in pogum, da nasilnežu dokončno reče ne!

Če kakšne vrednote ali ideala v življenju ne (z)moremo doseči ali uresničiti tako, kot smo si želeli, zaradi tega ta vrednota ali ideal nista nič manjša! Nismo mi merilo vrednote, vrednote so vedno kompas, ki nas usmerjajo k ciljem in idealom. Če nam v odnosih, v družini ni uspelo, sama vrednota družine in harmoničnih odnosov zaradi tega ni načeta! Vredno je poskusiti znova in znova. Ana nam sporoča dvoje.

»Postavi se zase. Zastavi si nove cilje. Opravi to, kar ti je ponujeno in namenjeno. Ne dovoli si, da si zaman šla čez to izkušnjo, nič te ne sme poteptati, močna si, zberi svoj pogum, poskrbi za hči, dom, službo.«

»V tem trenutku sem ljubljena ženska in se temu v celoti predajam.«

Življenje je močnejše od smrti, smisel svetlejši od obupa in nemoči!

Mag. Martin Lisec, logoterapevt

 

2018-11-23T07:35:42+00:00