OSEBNA PREOBRAZBA, BARIATRIJA IN LOGOTERAPIJA

(opis logoterapevtkse izkušnje)

Vsak človek je enkraten, neponovljiv. Zato je tudi pot vsakega človeka samosvoja.

Ljudje smo pravzaprav zelo zanimiva bitja. Če pogledamo površno, na hitro, smo med seboj zelo različni. Različni smo po bioloških danostih, ki narekujejo telesni izgled, barvo kože, obrazno fizionomijo, višino, barvo las. Eni smo debeli, drugi suhi, eni svetlolasi, drugi temnolasi, eni visoki, drugih nizki, eni imamo svetle oči, drugi temne … Različni smo tudi, ker živimo v različnih kulturah, ki so sestavljene iz različnih etnoloških, religioznih in socioloških izročil. In pogosto se zdi, sploh v tem zgodovinskem trenutku, da obstajajo med kulturami nepremostljive razlike. Različni smo tudi po svojem odnosu do življenja: eni smo optimisti, drugi smo malo bolj zagrenjeni, usmerjeni vase, v svoj notranji svet, eni (navidez) površni, drugi bolj razmišljujoči, previdni, poglobljeni. Če bi morali narediti nekakšen antropološki spisek človeških različnosti in posebnosti, bi bil ta spisek dolg, kompleksen, sestavljen iz neštetih odtenkov in na videz med seboj povesem nepovezanih elementov. Če gledamo na človeštvo tako, se ne moremo izogniti vtisu, da prihaja vsak človek dobesedno iz »drugega sveta«, ne samo v geografskem, ampak tudi v najbolj osnovnem antropološkem smislu. Da, ljudje smo med seboj različni!

Nekaj podobnega občutimo, ko pogledamo na pot svojega življenja. Prav mi, naša generacija, živimo v času nepredstavljivo hitrih sprememb. V izkušnji sodobnega človeka se v enem letu zgodi več, kot se je ljudem pred tristo leti zgodilo v loku celega življenja! Moj stari oče je umrl leta 1967. Večkrat premišljujem, kaj bi pokojni Anton doživljal, če bi imel priložnost, da bi se ponovno pojavil v tem svetu. Komaj bi prepoznal svojo vas, v kateri je vse življenje živel, kaj šele širši svet. Bi verjel, da se je vrnil na zemljo, ki jo je pred petdesetimi leti zapustil? Močno dvomim! A tudi če pogledam v svoje življenje, se spomnim svojega otroštva, svojih najstniških let … Zdi se mi, kot da bi res živel v nekem drugem, drugačnem življenju. »Drugačnost« torej ni samo sociološki oziroma antropološki pojem, vezan na različne življenjske okvirje, v katere s(m)o ujeti ljudje na zemeljski polobli v tem trenutku našega bivanja, to isto »drugačnost« najgloblje življenjske izkušnje lahko odkrijemo tudi v svoji osebni zgodovini.

Obenem pa smo si ljudje v eksistencialnem smislu zelo podobni. Ne le mi in naši sopotniki v času in prostoru, ampak tudi vse generaciji ljudi pred nami. Življenje vsakega izmed nas je zaznamovano z nekaterimi temeljnimi življenjskimi vprašanji: Od kod prihajam? Kam grem? Kako naj dosežem notranje ravnovesje? Kako naj se spravim s svojo osebno zgodovino, z napakami, z (morebitnimi) občutki krivde (in krivic), ki jih doživljam? Kako naj vzpostavim kakovosten odnos s pomembnimi in dragocenimi ljudmi svojega življenja? In še pomembneje, kako naj ta odnos skozi menjave časov in občutij ohranim? Kako naj razumem, kaj je v tem trenutku mojega življenja smiselno storiti? Kako naj se soočim z izgubami, z odhodi, z razočaranji? Kako naj sredi stisk vsakdanjosti ostanem zvest svojim vrednotam? Za katere vrednote je sploh vredno živeti, za katere si je vredno in smiselno prizadevati?

V tej točki ni človeštvo kot tako praktično naredilo nobenega napredka. Preprosto zato, ker je vsak posameznik, vsak izmed nas, na začetku svojega življenja postavljen na – začetek. Vrednot ni mogoče podedovati. Izkušenj ravno tako ne! Seveda, živimo v okvirjih, ki jih izrisujejo vrednote, akumulirane v več desetletno, več stoletno kulturo neke družbe. Toda ko se rodimo, je eksistencialno vsak izmed nas na – začetku. Da ponazorim: na misel mi prihajata dva odlomka iz Svetega pisma. V prvem Jezus na obali Genezareškega jezera sreča Petra in mu reče: »Hodi za menoj!« Ob udarcu tistega vprašanja je bil Peter sam, veličasten v svoji enkratnosti in ednini. On je moral sprejeti odločitev, torej reči da ali reči ne. Ko zastavlja eksistenca temeljna vprašanja, ni skrivalnic in ni bližnjic. Je samo odgovor da ali ne. Odločitev! In druga zgodba, ko se sreča isti Jezus po vstajenju v tišini na obali istega Genezareškega jezera z istim Petrom, sicer res tri leta pozneje in ga vpraša: »Peter, ali me ljubiš?«

Življenje slehernemu izmed nas zastavlja takšna temeljna vprašanja in ob njih smo vsi na začetku. Začenjamo iz sebe, iz svojih občutij, svojih vrednot, svojih prepričanj, svoje duhovne globine. Iz svoje vesti. Kolikokrat smo bili v toku svojega življenja postavljeni pred izziv, ko nam je kdo – fant, dekle, zakonec, poslovni partner, naključni mimoidoči – rekel: »Hodi za menoj!« Ali kolikokrat smo se znašli v situaciji, ko nam je kdo – ljuba oseba, privid, demon, slepar – prišepetaval: »Ali me ljubiš?« Vemo, v takih trenutkih so izkušnje rodov pred nami dragocene. Dragocena nam je misel na to, kako je ravnala stara mama, kako se je takrat (v trenutku, ko sta bili njemu zastavljeni ti vprašanji) odločil moj oče … A ko ta (in druga podobna) eksistencialna vprašanja s svojo neizprosnostjo udarijo ob čeri našega življenja – in to se prej ali slej sleherniku neizogibno zgodi – smo goli in bosi. Sami! Sami s svojim razmišljanjem, svojim dostojanstvom, sami s svojo vestjo. Točka naše najvišje individualnosti, svojosti, nezamenljivosti. Na ramenih prednikov, a vendar – sami! Saj vsi poznamo ta občutek. Doživljamo ga v trenutkih največjih osebnih stisk. Ko zgubimo dragoceno osebo, ko se ločimo, ko se od-ločimo drugače, kot zahteva od nas glas ljudstva. Najbolj boleči trenutki življenja so v resnici trenutki najglobljega osebnega, individualnega dostojanstva! Takrat stojimo, sami nasproti svoji usodi.

Kljubujemo!

Smo!

NEVENKA

Verjetno ste se vprašali, zakaj tak uvod? Preprosto zato, ker so se mi ob misli, da naj opišem nekaj drobcev logoterapevtskega proces z gospo Nevenko Lekan, porodile te misli. Ob njej sem kot psihoterapevt doživljal oboje: prehajanje človeka, gospe Lekan, skozi različne vidne svetove, skozi različna osebna stanja, in njeno osamljenost ob srečevanju z zgoraj naštetimi eksistencialnimi vprašanji.

V oktobru leta 2013 sem se odzval povabilu gospe Sare Jerebic Starešinič, ki je bila takrat kot pedagoška delavka zaposlena v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig. Povabila me je s prošnjo, da bi za obsojenke izvedel nekaj delavnic za osebnostno rast. »Če lahko to izvajaš prostovoljno, ker Zavod sredstev za take dejavnosti nima,« je dodala. Izvedel sem niz desetih delavnic. Vzpostavil sem dve pravili: 1. zaupnost pogovorov na skupini in 2. prostovoljna navzočnost na skupini in prostovoljno sodelovanje.  Udeleženkam sem povedal, da se lahko vključijo v debato, da pa naj povedo samo tisto in toliko, kolikor želijo in kar želijo povedati. Z drugimi besedami, nisem jih na noben način silil, da se odpirajo in gredo preko sebe na način, da bi se po zaključku srečanj(a) počutile nelagodno, Bog ne daj razgaljeno. Delavnice so bile (tudi na presenečenje vodstva Zavoda) zelo dobro obiskane. Iz tedna v teden je bilo več udeleženk.

Delavnic se je udeleževala tudi gospa Lekan. Takrat je imela za sabo že slaba tri leta prestanega zapora (kazen zapora je začela prestajati 5. 1. 2011). Gospa Lekan je bila opazna. Tako zaradi svojega zunanjega izgleda in svoje izrazito prekomerne telesne teže – ko sem jo spoznal, je tehtala okoli 165 kg – kot tudi zaradi aktivnega sodelovanja na skupini. Vključevala se je v pogovor, izražala svoje mnenje, podajala svoje razmisleke.

V začetku leta 2015 sem se z vodstvom zapora na Igu dogovoril in začel z izvajanjem individualne psihoterapije za obsojenke. Psihoterapijo sem takrat izvajal prostovoljno (in še sedaj je tako). Začel sem z dvema obsojenkama. Po štirih mesecih izvajanja program, enkrat v začetku maja, me je pred vrati sobe, v kateri sem sem izvajal psihoterapijo, počakala gospa Nevenka in me prosila, če bi lahko začela tudi ona prihajati na individualna logoterapevtska srečanja. Po ureditvi formalnosti z vodstvom Zavoda sva se 18. maja 2015 srečala na prvem terapevtskem pogovoru. Nato sva se dve leti srečevala vsak ponedeljek, v letu 2017 pa vsak drugi ponedeljek v mesecu.

Naj pojasnim, da izvajam psihoterapijo po metodi logoterapije. Dunajski  psihiater Viktor Emanuel Frankl (1905–1997) je med preživljanjem grozot nacističnih koncentracijskih taborišč II. svetovne vojne razvil edinstven pristop k psihoterapiji, poznan pod imenom logoterapija. Bistvo njegove teorije je prepričanje, da je človekova prvenstvena motivacijska sila njegovo iskanje smisla. Logoterapija temelji na treh osnovnih načelih:

  • človek je svobodno bitje, sposoben, da izbira in se odgovorno odloča;
  • osnovno človekovo prizadevanje je volja do smisla;
  • človek išče smisel življenja ves čas in njegovega izpolnjevanja se lahko svobodno loti v vsakem trenutku.

Logoterapija je torej zelo primerna modaliteta za psihoterapevtsko delo v zaporu, za delo z obsojenkami, kajti poleg številnih drugih vprašanj, s katerimi se srečujejo obsojenke, si vse zastavijo eno temeljno vprašanje: »Kakšen smisel ima vse skupaj? Kakšen smisel ima ta čas, ki ga bom morala preživeti v zaporu? Kako naj ta čas smiselno umestim v celoto svojega življenja?«

Cilj tega zapisa ni, da bi podrobno opisal celoten psihoterapevtski proces z gospo Nevenko. Izpostavil bom nekaj vidikov, za katere menim, da so ključ za razumevanje večplastnega osebnega razvoja, ki ga je v letih, ki jih je preživela v zaporu, doživela Nevenka.

a. Nevenkin odnos do svojega življenja in prihodnosti

Na uvodnih terapevtskih srečanjih obsojenk oz. klientk v zaporu na Igu praviloma ne vprašam, kaj je razlog, da so, kjer so. Ne zdi se mi pomembno. S časom, skozi terapevtski proces, prej ali slej to povedo same. Uvodoma jim navadno zastavim dve vprašanji: »Koliko časa ste že v zaporu?« ter »Koliko časa boste še v zaporu?« Za logoterapevtsko obravnavo se mi zdita ti dve vprašanji pomembni, kajti če je klientka šele dobro prišla v zapor, potem navadno doživlja veliko stisko in strah, kajti prilagoditev novemu načinu življenja je za večino stresna, od obsojenk terja res ogromno napora. Če pa je, po drugi strani, na obzorju že zaključek prestajanja kazni, potem je potrebno čimprej načeti poglobljen pogovor o času po prestani kazni, o bodočih načrtih, nalogah in ciljih.

Na prvem srečanju sem tudi Nevenki zastavil zgoraj navedeni vprašanji. Na prvo je znala odgovoriti, ko pa sem ji zastavil drugo vprašanje, torej, kdaj se bo iztekla njena kazen, me je odsotno pogledala in rekla: »Nikoli! Ne razmišljam o tem!«

»Kako – ne razmišljate o tem?« me je zanimalo.

»Preprosto ne razmišljam. Nočem razmišljati o tem!«

Dobil sem občutek, kakor da se je globoko v sebi sprijaznila z bivanjem v niču, z lebdenjem v praznem prostoru, da ji je bila misel na to, da bi se morala nekega dne spet podati v življenjsko borbo z vsakdanjost, povsem tuja. Delovala je, kakor da se z vsemi štirimi upira misli na svojo »prihodnost«; ne bom rekel, »novo prihodnost«, kajti sama misel na to je bila zanjo nepredstavljiva. Preprosto ni hotela nikakršne prihodnosti več!

Tega občutja otopelosti dolgo ni spremenila. Sebe je eksistencialno postavila na stranski tir, še huje, v slepo ulico. Odložila se je nekam, kjer je verjela, da je ne bo nihče našel; da se kmalu niti sama več ne bo našla …

Po dogodku, ki je opisan v nadaljevanju, se je začela prebujati. Razmišljati je začela, čemu se bo posvetila na svobodi. Začela se je boriti za zdravje, kar je v njenem primeru dobesedno pomenilo, da se bori za življenje. Nazadnje ji je življenje naklonilo še prvo vnukinjo, kar jo je dokončno privezalo nazaj na lastno prihodnost. Odkrila je smiselne naloge, ki so jo dokončno spravile v nove tirnice lastne eksistence in na novo odkritega smisla. Začutila je odgovornost, da mora opraviti nalogo, ki ji jo je življenje ponovno postavilo pred njo.

b. Naučila se je reči: “NE!”

Po nekaj mesecih logoterapevtskih srečanj je nekega ponedeljkovega dopoldneva prišla Nevenka na srečanje zelo vznemirjena. Iz nje je kar bruhalo.

»Martin, meni se bo zmešalo!«

»Zakaj se vam bo zmešalo?« sem jo vprašal.

»Ah, te babe

»Kaj je z njimi?« sem vrtal naprej.

»Vsaka od mene nekaj hoče!« je pribila.

»A res? Kaj pa hočejo od vas?«

»Čik

»Čik? Kako – čik?!«

»Preprosto,« je nadaljevala. »Pridem na dvorišče, pa pristopi prva, in reče: ‘Daj mi čik!’«

»In vi, kaj storite?«

»Ja, dam ji čik

»In potem?«

»Pristopi naslednja in spet: ‘Daj mi čik!’«

»In vi, kaj storite?«

»Ja, dam ji čik

»In potem?«

»Hodijo druga za drugo in me prosijo za cigarete!«

»In vi delite vsem cigarete?« jo pobaram.

»Da!« odgovori.

»In kako se ob tem počutite?« vprašam.

»Grozno!«

»Zakaj?« vztrajam z vprašanji.

»Ker sem jezna nase, ker vsakič, ko dam čik, čutim ponižanje. Nimam denarja, hči dela v šanku in mi daje denar za cigarete, jaz pa jih potem tako talam naprej. Vsakič, ko dam cigareto, imam občutek, da razprodajam svojo hčerko« mi pove.

»Kaj pa mislite, da bi morali narediti?«

»Ne bi jim smela dati cigaret!«

»Pa ne dajte!« jo izzovem.

»O, to pa ne morem! V zaporu so ženske navajene, da imam cigarete in da jih delim.«

»In če bi rekla, da jim jih ne date več, kaj bi se zgodilo?« vprašam.

»Potem bi me opravljale!«

»Sedaj pa vas ne opravljajo?« vprašam.

»Seveda me!« pohiti z odgovorom.

»V čem je torej razlika: obsojenke vas torej že opravljajo; če ne boste več delili cigaret, ne bo nič drugače, kakor je sedaj!«

»Ja, to je res, ampak jaz tega ne morem narediti!« je rekla prepričano.

Nekaj časa sva še nadaljevala pogovor v tej smeri, dokler ji nisem rekel: »Nevenka, do najinega naslednjega srečanja prihodnji teden vam dam eno nalogo: eni obsojenki ne dajte cigareta, ko vas bo ta prosila zanj. Ampak, ne zahinavite pred sabo, ne izgovarjajte se, češ, da ste pozabili cigarete v sobi, da vam jih je zmanjkalo, da imate zadnjo in jo boste pokadili sami … Poglejte soobsojenki, ki vas bo prišla prosit za cigareto v oči in jasno recite: Ne dam ti cigarete!«

»Martin, jaz tega ne bom zmogla!«

»Nevenka, samo eni obsojenki ne dajte cigarete! Samo eni!«

Zbeganih oči je odšla.

Čez en teden se je vrnila. Z berglami, s svojimi 160 kilogrami. Nasmejana, lahkotna!

»Kako je šlo, Nevenka?« sem jo vprašal.

»Tiho bodite! Dva dni me je bilo tako strah, da nisem vedela, kaj naj. Potem sem se odločila. Prišel je četrtek in rekla sem si: ‘Danes ali nikoli!’«

»In kako se je vse skupaj potem odvijalo?«

»Prišla je obsojenka, tista, ki je navadno pristopila prva, in rekla: ‘Daj mi čik!’ Odgovorila sem ji: ‘Ne dam ti čika!’«

»Kako je reagirala,« sem vprašal.

»Vprašala me je, če nimam ali če sem pozabila cigarete v sobi!« je rekla Nevenka.

»In kaj ste ji odgovorili?« ponovno vprašam.

»Ponovila sem ji, da nisem pozabila cigaret v sobi, da jih imam poln zavojček, ampak da sem se odločila, da ji danes ne dam čika. Ampak to še ni konec, gospod Martin: po tistem prvem ‘ne’ nisem dala cigareta nobeni zapornici več! Niti eni!«

»In kako se počutite sedaj?«

»Enkratno!«

Nato je pomenljivo rekla: »Kje ste bili pred dvajsetimi, petindvajsetimi leti? Če bi se takrat naučila reči ne, danes ne bi bila tukaj, kjer sem!«

Ta prvi »Ne!« predstavlja pomembno, mogoče celo ključno točko preloma v Nevenkinem življenju. Po opisanem dogodku je dobila pogum in notranjo moč, da se je začela sistematično postavljati zase in ne ugajati za vsako ceno drugim. Po tej izkušnji, ko je videla, da se ji kljub temu, da je postavila mejo in se zavarovala, ni zgodilo nič od tistega, česar se je v naprej bala, je začela na podoben način urejati druge odnose in druga področja: ne le s soobsojenkami, ampak tudi s svojimi otroki, s starši, z nekaterimi osebami iz njenega »prejšnjega« življenja. Začela je izgubljati notranji strah, da bo v primeru, ko bo postavila mejo, ko se bo potegnila zase, izgubila ljubezen in naklonjenost ljudi, svojih bližnjih. Zaradi slepega podrejanja, tudi za ceno svoje duše in svoje vesti, nas nimajo drugi nič rajši. Celo nasprotno, pogosto nas ravno zaradi tega še manj cenijo in spoštujejo.

Ob opisanem dogodku sem kot logoterapevt spoznal, da predstavlja pogosto ta preprosta naloga »Znati reči: Ne!« dejanje največje ljubezni do samega sebe! Gre za najpreprostejšo, najbolj vsakdanjo in hkrati najtežjo nalogo.

c. Bariatrična operacija skozi logoterapevtski proces

Kot že rečeno je tehtala Nevenka takrat, ko sva se spoznala, dobrih 160 kilogramov. Hodila je z berglami, premikala se je počasi, okorno, težko. Zaradi svojega izgleda in gibalne oviranosti je bila deležna številnih ponižujočih opazk, žalitev, posmehovanja. Če dodamo k temu še številne negativne izkušnje iz preteklosti, ki so opisane tudi v tej knjigi, lahko ugotovimo, da je bila tudi njena samopodoba povsem izmaličena. Dušo so prepletali občutki krivde, nemoči, jeze, besa, razočaranja. Prekomerna telesna teža je bila vzrok za številne druge bolezni: hudo sladkorno, porfirijo in cirozo jeter, povišan krvni pritisk, srčno popuščanje. Potem je bila tu še epilepsija, pa demenca, različne psihične težave … Kot že rečeno: ob prihodu v zapor je imela dnevno na menuju 27 različnih zdravil!

Nekega dne, ko je bila na terapiji – od tistega srečanja, ko sva se naučila reči ne je minilo že kar nekaj časa – sem jo pogledal in pomislil: »Kaj pomaga Nevenki, če bo takrat, ko bo prestala zaporno kazen, imela še vedno toliko kilogramov? Če bo še vedno takšna? Bo sicer na prostosti, toda v resnici bo še vedno v zaporu svojega telesa, praktično nesposobna samostojnega življenja!«

Naglas pa sem rekel: »Nevenka, kaj boste storili s svojim telesom, s svojimi kilogrami? Nekaj bo treba …«

Samo nemočno me je pogledala. Zato sem nadaljeval:

»Nevenka, takole se dogovoriva: ko boste šli čez nekaj let od tu, bom prišel v tekaški opravi in bova skupaj tekla navzdol po grajskem hribu.« Na ves glas se je nejeverno zasmejala – takrat je namreč komaj hodila, saj tehtala je okoli 160 kg – in nejeverno zmajala z glavo. Frankl pravi, da je smiselna uporaba humorja v logoterapevtskem procesu lahko zelo razbremenilna, ker pomaga klientu na lahkoten način odstreti drugačen pogled na mogoče sicer tragično ali težko situacijo.

Nevenkino zdravstveno stanje se je na vseh področjih slabšalo. Potem je doživela možgansko kap. Kap je bila kaplja čez rob! Zdravniki so ji takrat jasno povedali, da njeno telo še enega podobnega udara ne bo preneslo. Obstajal je samo en način: radikalna sprememba življenja, radikalen poseg v telo. Zdravniki so ji ponudili možnost bariatrične operacije. Gre za izjemno zahteven poseg, na katerega se mora pacient pripraviti tako na telesni kot na duševni ravni.

Omenil bom nekaj ključnih vidikov, o katerih sva se z Nevenko pogovarjala na najinih logoterapevtskih srečanjih pred in po opravljenem posegu.

Odločitev za poseg je bil za Nevenko izjemno zahteven notranji proces. Nevenka je vedela, da je bariatrična operacija zaradi njenih siceršnjih zdravstvenih teža zelo tvegana. Srce je bilo šibko, poleg tega je imela še kup drugih diagnoz. Skozi najine pogovore se je v Nevenki izkristaliziral odgovor na temeljno vprašanje: Zakaj si sploh želite na bariatrično operacijo? Odgovor, ki ga je dala Nevenka, je bil na koncu procesa sila preprost: »Zato, ker želim živeti! Če pa hočem živeti, moram sprejeti to tveganje!« V tem njenem stališču sem kot terapevt prepoznal velik napredek v ponovnem odkrivanju lastnega smisla življenja. Ko je v sebi odkrila ta smisel, je bila sama telesna priprava na poseg (sprememba prehrane, način prehrane, predpisano hujšanje, zapovedano gibanje) bistveno lažja in bolj odločna. Ko je odkrila smisel, se je ponovno oklenila svojega življenja.

Po bariatričnem posegu se je za Nevenko začelo novo poglavje. Na prvem srečanju po uspešno prestani bariatrični operaciji je zatrdila, da je po posegu na želodcu postala drug človek, da drugače dojema življenje, sebe in ljudi okoli sebe: »Meni niso operirali samo želodca, meni so zamenjali možgane!«

V nekaj mesecih po bariatričnem posegu je zgubila dobrih 60 kg. Ko sem pred izkušnjo s spremljanjem Nevenke gledal od zunaj na ljudi s prekomerno telesno težo, sem si mislil, da si seveda vsi želijo shujšati. To verjetno drži, toda zadeve preprosto niso tako enostavne, ko zgledajo na prvi pogled. S kakšnimi dilemami se je srečevala Nevenka po posegu?

  • Sprejemanje drugačne sebe: nenadoma se je zgodilo, da ji nobena obleka ni bila več prav. Vse so ji bile nekajkrat prevelike. Zamenjati je morala praktično celotno garderobo. Poslavljanje od prevelikih oblek je zelo zahteven proces. Spomnim se, kako se je oklepala ene jopice, kako je ni hotela zavreči, kako je vse viselo na njej, a jo je vedno znova oblačila. Na enem od snemanj sem tudi sam skupaj z njo stopil v njene hlače; skupaj bila oba oblečena v Nevenkine hlače od prej, stala sva vsak v eni hlačnici. Nevenka se je zgrozila – jaz pa tudi. Ko smo končali s fotografiranjem, je začela jokat in zmajevati z glavo: »Ne morem verjeti, da sem celega vas, vašo celo težo,
  • Občutek razgaljenosti, občutek nebogljenosti: ko so kopneli kilogrami, mi je Nevenka večkrat omenila, da ima občutek, kot bi hodila gola po svetu. V ovoju prekomerne telesne teže se je čutila varno, skrito pred svetom. Odvečni kilogrami so bili Nevenki ščit in varovalo, sedaj se je počutila razgaljeno. Poleg tega je trajalo veliko časa, da je sama v sebi dojela, da je postala mobilna. Ko je pred operacijo vstopala v avtomobil, je morala do konca odpreti vrata, da je lahko vstopila. Spomnim se njene pripovedi, da se je nekoč, ko je že imela samo 80 kg, zalotila, da ob vstopu v avtomobil vrata še vedno odpira do konca. Ali druga prigoda: po operaciji, ko je že močno zmanjšala telesno težo, je padla v hiši in obležala na tleh. Razmišljala je, koga naj pokliče, da ji bo pomagal vstati. Spomnila se je namreč dogodka, ko je nekoč, davno pred operacijo, padla na pločniku. Posredovati so morali gasilci, da so jo prepeljali v bolnišnico. Ko je sedaj tako ležala na tleh, jo je nenadoma prešinilo, da lahko pravzaprav sama vstane. Res se je potrudila in se spravila pokonci.
  • Psihične posledice: Nevenke se je po bariatričnem posegu lotevala anksioznost, nezaupanje vase, strah pred novimi izzivi. Proces navajanja na nov način prehranjevanja je v njej zbujal globoke dvome, če se bo zmogla prilagoditi takemu načinu življenja. Čutila je, da se mora soočiti s seboj, z drugačno Nevenko, kakršne je bila vajena. To jo je navdajalo z notranjo negotovostjo.
  • Reakcija okolice: pričakovati bi bilo, da bodo najbližji ponudili svojim domačim, ki se odločijo in prestanejo bariatrično operacijo, največ opore. Še več, pričakovati bi bilo, da bodo tudi oni najbolj veseli sprememb, ki jih doživi taka oseba. Vendar temu ni tako. Zgodbe mnogih pričajo, da se pravzaprav po prestanem posegu povsem na novo odprejo tudi vsa vprašanja in vse nejasnosti v odnosih, še zlasti partnerskih. Nevenki je njena družina, posebej njeni otroci, stala ob strani, jo podpirala, bodrila, spodbujala. Toda vseeno je po preobrazbi doživela kar veliko odzivov s strani ljudi, ki so jo poznali. Večinoma so jo pohvalili za pogum, še več pa je bilo čudenja nad tem, kaj je uspela narediti s svojim življenjem.

Na podlagi izkušnje, ki sem jo pridobil s spremljanjem Nevenke v procesu pred in po bariatrični operaciji, lahko zatrdim, da potrebujejo osebe, ki se odločijo za bariatrično operacijo, celostno podporo: ne le podporo zdravnika, diabetologa, učitelja vadbe, nutricista, ampak tudi podporo psihoterapevta. Nevenka je bila v nekem smislu privilegirana – čeprav je temu težko tako reči – ker je imela v zaporu ob sebi celo vrsto ljudi: pedagoge, psihologe, nenazadnje tudi psihoterapevta. Nevenka je čutila neznansko potrebo, da je skozi celoten bariatrični proces govorila, pripovedovala o svojih občutkih, svojih strahovih, svojih napačnih predstavah. Prav to spoznanje kliče po razmisleku o vzpostavitvi programa za bariatrične bolnike, ki jim bo poleg drugih vidikov opore nudil tudi možnost vključitev v procese individualne in skupinske psihoterapije.

POD ČRTO

Kako lahko kot logoterapevt, ki sem tri leta od blizu spremljal Nevenko v zaporu v času njene vsestranske preobrazbe, povzamem svojo psihoterapevtsko izkušnjo?

Nevenka je doživljala prestajanje kazni zapora kot osebno pot prečiščevanja, zastavljanja novih ciljev, premagovanja napak iz preteklosti, na novo je postavljala lestvico vrednot. V letih, preživetih v zaporu, je živela več vzporednih procesov na telesni, duševni in duhovni ravni. Na telesni ravni se je začel njen proces zdravljenja različnih bolezni. Ob prihodu v zapor je bila praktično nesposobna skrbeti zase, komaj se je premikala. Po bariatrični operaciji se ji je praktično zdravje povrnilo, kar dokazuje tudi preprosta statistika: ob prihodu v zapor je dnevno jemala 27 različnih vrst zdravil, ob pogojnem odpustu septembra 2017 je bila praktično brez zdravil. Čaka jo samo še operacija odvečne kože. Nekateri zdravnik govorijo v Nevenkinem primeru celo o »medicinskem čudežu«.

Tudi na duševnem področju je prehodila zahtevno pot: nekoč je prezirala sebe, ljudi okoli sebe, bila notranje izgubljena in dementna, imela je zelo slabo in izrazito negativno samopodobo, bila nesamozavestna, polna občutkov krivde in sramu. Njeno doživljanje sveta, soljudi in same sebe se je navzven odrazilo v dejstvu, da so bili pred leti, ko je bilo najhuje, sproženi postopki za odvzem njene opravilne sposobnosti, kar kaže na to, da je bila dejansko na robu popolnega sesutja, nemoči, da je bila praktično nesposobna skrbeti zase in za svoje otroke. V zaporu je ob pomoči mnogih, tako osebja v zaporu – vodstva, vzgojiteljev, pravosodnih policistov – kakor ob pomoči psihoterapevtskega procesa počasi, korak za korakom, pridobivala zaupanje in vero vase. Naučila sem se postaviti zase na spoštljiv, a odločen način, naučila se je reči ne, se tako zaščititi ter drugim postaviti meje. S tem je pridobila in še vedno pridobiva samozavest, samozaupanje in samospoštovanje. Naučila se je novega odnosa do sebe, do drugih in do življenja.

Doživela je tudi razvoj na duhovnem področju. Globoko v sebi razume, kako dragocene in pomembne so vrednote kot npr. odgovornost, poštenje, pravičnost, sočutje. V letih, preživetih za zaporniškimi zidovi, se je naučila ceniti svobodo, ne le zunanjo, ampak tudi in predvsem notranjo svobodo. Notranje svobodni ljudje imajo moč in ne delajo nikomur nič slabega. Danes nima več strahu, in, kot poudarja, danes se ne boji nikogar več.

Vsi ti procesi Nevenkine notranje rasti so se navzven nekako izrazili na dva vidna načina: v ciljih, ki sem si jih zastavila za nadaljnje življenje, in v ustvarjalnosti, ki je začela vreti v njej. Smisel je našla v tem, da se je posvetila svoji družini, zlasti svoji vnukinji, in tako razbremeniti svojo hčerko. Svojim otrokom stoji ob strani na drugačen način kot nekoč.

Njena ustvarjalnost, ki sem se ji prepustila, se je izrazila v pesniški zbirki Brazgotine, ki je izšla v juniju leta 2017. V knjigi je objavila svoje pesmi, ki odražajo moje doživljanje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Tudi pričujoča knjiga je dokaz, da se še vedno predaja ustvarjalnosti, ki postaja poslanstvo. Polje umetnosti in kulture je za osebe v težkih življenjskih situacijah vedno dragoceno, kajti umetnost je vedno polje svobode, polje, kjer se lahko posameznik svobodno izraža ne glede na objektivne omejitve, ki jih doživlja v realnem svetu ali v vsakdanji izkušnji življenja.

Leta, preživeta v zaporu, so Nevenki pomagala, da je osebnostno zrastla in prepoznala svoje poslanstvo in nalogo, ki jo mora še izpolniti v življenju. Ne pravi zaman: »Zame je bil zapor rešitev!«

Za Nevenko zagotovo velja Franklova misel, da »življenje ni nekaj, ampak priložnost za nekaj!« Nevenka je na novo odkrila ta »za«: svoj smisel, svoj cilj, svoje poslanstvo.

mag. Martin Lisec, logoterapevt

 

O avtorju
Mag. Martin Lisec, logoterapevt, mediator, predavatelj, urednik, oče treh otrok. Ima praktične izkušnje s področja psihoterapije, svetovanja, vodenja, izobraževanja in vzgojenega dela z mladimi (ustanovitelj Skale). Je ustanovitelj, strokovni vodja in direktor Inštituta Stopinje za logoterapijo, mediacijo, izobraževanje in raziskovanje (www.stopinje.si). Delal je v nevladnem sektorju, v javni upravi, sedem let je bil direktor gospodarske družbe. Štiri leta je bil član Upravnega odbora Zbornice knjigotržcev in knjižnih založnikov pri GZS ter član Upravnega odbor Slovenskega knjižnega sejma. Pet let dela tudi z obsojenkami v ZPKZ Ig. Sicer izvaja predavanja, intervizije, coache, team buldinge, poslovna svetovanja ter individualne in skupinske terapevtsko-mediacijske procese.