ODNOSI

Sprejemam aksiom, da smo ljudje bitja odnosov.

Ljudje smo vesolja. Ko se srečamo z drugim vesoljem, so srečanja nepredvidljiva. Neverjetno, kako različne odzive (lahko) v nas sprožajo različni ljudje. In jih resnično sprožijo! Stiki z nekaterimi ljudmi nas dvigajo v nebesa, stiki z drugimi nas pehajo dobesedno v pekel, pa karkoli že to pomeni. Eksistencializem ima tu prav: jaz postajam jaz v ogledalu drugega. Še več, moj portret postaja jasnejši, bolj izostren znotraj najbližjih, najintimnejših odnosov.

Kako danes živimo odnose, ali bolje, kako danes živeti odnose? To je nevralgična točka slehernika, menim. Občutek seveda ni absoluten, toda izkušnje otrok »atomskega veka« (Minatti, kje je že to!?) – torej bolje: izkušnje postmodernega veka  v tej točki niso nevtralne.

O odnosih se ne da nikoli govoriti na splošno. Vsako govorjenje o odnosih je vedno osebno zaznamovano. Je plod izkušnje. Osebne. Izkušnje, ki smo jo sami preživeli, izkusili v prvi osebi ednine.

Kaj vse zaznamuje to izkušnjo, je lahko predmet znanstvenih raziskav in interpretacij le-teh. So za to, kar smo in na kakšen način stopamo v odnose, odgovorni naši starši, njihova vzgoja, njihovo morebitno odtegovanje ljubezni? Rane, ki so nam bile zadane v otroštvu in obdobju odraščanja? Nismo sami naredili dovolj, da bi se postavili na svoje noge? Je naš značaj takšen, da enostavno ne zdržimo napetosti, ki jo povzroča poglabljanje odnosa?

Toda med povprečjem rezultatov najrazličnejših raziskav o povprečnih vzorcih ravnanj sodobnikov v določenih situacijah na eni strani in na drugi strani in med osebnim zaznavanjem lastnih stisk in iskanj se razprostira prostrano vesolje osebnega doživljanja posameznikov, ki je na koncu za človeka edino merodajno.

Moja osebna izkušnja odnosov je zaznamovana s temeljnim spoznanjem, da so odnosi, ki jih živimo, krhki. Ranljivi. Tudi ljudje smo krhki. Krhki ljudje živijo krhke odnose. Pogosto je potrebno malo ali nič, da se sesujejo. Ko se pri svojem delu ali v osebnih srečanjih pogovarjam z ljudmi, v večini primerov na bolj ali manj izrecen način spozna(va)m, da so za večino ljudi odnosi najgloblja točka bolečine. Z ljudmi, ki so nam najbližji in s katerimi bi morali doživljati največ lepega – možje, žene, življenjski partnerji, pa tudi sorodniki, prijatelji –, pogosto doživljamo največ osebnih stisk.

Drži: bližje ko ti je kdo, več sreče lahko prinese v tvoje življenje. Toda drži tudi nasprotno: bliže ti je kdo, več bolečine ti lahko prinese v življenje.

Z vsakim človekom, s katerimi smo se zbližali – Mali princ bi rekel »udomačili« –, smo prehodili pot zaupanja. Odpiranja. Pripovedovanja o sebi. O svojih ranah. Svoji krhkosti. O svojih hrepenenjih, pričakovanjih, sanjah, čutenjih. Ta pot je bila hkrati pot sprejemanja globin drugega človeka.

Če je ta skupaj prehojena pot zaupanja zlorabljena, je bolečina neizmerna. Bolečina je neizmerna tudi, če po dolgih letih (so)bivanja v partnerski zvezi človek ugotovi, da pravzaprav ves odnos že od samega začetka temelji na trhlih temeljih, na zmoti, nerealnih pričakovanjih.

V srce se mi je vtisnil stavek, ki sem ga pred skoraj tremi desetletji slišal na predavanju nekega slovenskega filozofa: »Nebesa so tam, kjer človek živi svojo identiteto.«

Če mi je dovoljeno interpretirati: nebesa – ne samo v »nebesih«, ampak tudi na zemlji – so tam, znotraj tistega razmerja, kjer sem jaz lahko res v polnosti jaz: kjer se lahko izražam, dvomim, omahujem, čutim, sanjam, ljubim, grešim, se trudim, a ob vsem tem vem, da me partner ljubi in spoštuje – vsemu navkljub. Nebesa so tam, kjer lahko preprosto in s polnimi pljuči – diham. Znotraj takega odnosa je življenje, »življenje v izobilju«.

Če parafraziram omenjenega filozofa, lahko rečem, da je pekel tam, kjer jaz ne morem biti jaz. Če jaz ne morem biti jaz, postane zveza, odnos zadušljiv.

Življenje ni samo črno. Niti ni samo belo. Je mavrica od tod do tja.

Stopicamo skozi različne odtenke tisočerih barv. Zdaj bolj v svetlih, zdaj v temnejših odtenkih. Z vsakim korakom, vsakim dnem, vsakim dihom bliže »nebesom«, upam(o) …

2017-09-01T10:57:17+00:00

Leave A Comment