Logoterapija 2017-09-12T10:55:12+00:00

LOGOTERAPIJA

Dunajski  psihiater Viktor Emanuel Frankl (1905–1997) je med preživljanjem grozot nacističnih koncentracijskih taborišč II. svetovne vojne razvil edinstven pristop k psihoterapiji, poznan pod imenom logoterapija. Bistvo njegove teorije je prepričanje, da je človekova prvenstvena motivacijska sila njegovo iskanje smisla.
Psihoterapija

Logoterapija temelji na treh osnovnih načelih:

  • človek je svobodno bitje, sposoben, da izbira in se odgovorno odloča;
  • osnovno človekovo prizadevanje je volja do smisla;
  • človek išče smisel življenja ves čas in njegovega izpolnjevanja se lahko svobodno loti v vsakem trenutku.
PRIJAVA NA LOGOTERAPIJO

Smisel življenja ni univerzalen za vse ljudi. Razlikuje se od človeka do človeka, iz dneva v dan, iz ure v uro.

Odkrivanje smisla je zato dinamičen proces, v katerem človek nikoli ne pride do dokončnih odgovorov. Po Franklu se vprašanja smisla pojavljajo v vseh življenjskih obdobjih, torej tako v otroštvu in mladosti kot tudi v zrelih letih in starosti. To je pomemben poudarek, ta vseživljenjska naloga odkrivanja smisla lastne eksistence, kajti v vsakdanji zavesti se pogosto zdi, da so zlasti mladi postavljeni pred nalogo odkrivanja smisla življenja. Poleg tega se vprašanja smisla pojavljajo tudi, kot pravi Frankl, situacijsko.

Ne glede na življenjsko obdobje, v katerem se nahajamo in ki sama po sebi terja določene odgovore, se nam sredi vsakdanjosti dogajajo situacije, zaradi katerih je potrebno ponovno osmisliti naše izbire in odločitve (npr. dogodki nepričakovanega trpljenja, bolezni, izgube, smrt bližnjih, razpad odnosov itd.). V življenju posameznika se smisel življenja konkretno izraža v idealih in vrednotah, ki jih človek živi.

Za boljše razumevanje Franklovega pojmovanja smisla si oglejmo nekatere njegove predpostavke v zvezi s smislom:

  • ne gre za to, kaj lahko pričakujemo od življenja, marveč za to, kaj življenje pričakuje od nas;

  • smisla ni mogoče izbrati, temveč ga je potrebno odkriti;

  • iskanje smisla je svobodno, temveč hkrati odgovorno početje;

  • smisel se razlikuje od človeka do človeka in od trenutka do trenutka;

  • smisel je subjektiven, relativen in transsubjektiven.

Ta človekova “volja do smisla” (Frankl) je torej izvorno človeška značilnost, prirojena vsakemu človeku, ki se izraža kot želja, da bi svoje življenje imeli za smiselno.

Vsakdo ima v življenju neko poslanstvo, da opravi konkretno nalogo, ki zahteva uresničitev. V tej nalogi je človek nenadomestljiv in tudi njegovo življenje se ne more ponoviti. Tako je naloga vsakogar edinstvena in enako njegova posebna priložnost, da jo udejanji.

V skladu z logoterapijo je smisel mogoče odkriti na tri različne načine:

  • z ustvarjalnim delom ali delovanjem;
  • s tem, da nekaj izkusimo ali se z nekom srečamo;
  • z lastnim odnosom, ki ga vzpostavimo do trpljenja, ki je neizogibno.

Človek je presežno bitje, sestavljeno iz telesne, duševne in duhovne dimenzije. Človek je tisti, ki ustvarja smisel trenutka in ki lahko tudi v nesmiselnih situacijah odkrije smisel. Človek naj ne bi iskal abstraktnega smisla v življenju. Vsak v svojem življenju dobi klic ali poslanstvo, da izpelje konkretno nalogo, ki mora biti dokončana. Pri tem ga nihče ne more nadomestiti, prav tako njegovega življenja ni mogoče ponoviti.  Vsakdo izmed nas torej v smislu lastne specifične naloge dobi enkratno priložnost, da to nalogo izpolni. Človek naj ne bi spraševal, kaj je smisel življenja, temveč je zanj nujno, da spozna, kako je on tisti, ki ga sprašujejo.

V kontekstu človekove presežnosti je pomembna tudi Franklova vizija pojma samouresničitve, enega bolj opevanih konceptov sodobnih filozofskih, terapevtskih in vzgojnih pristopov. Za sodobnega, emancipiranega človeka je pomembno, da se samouresniči. Konkretno v sodobnem času to pomeni, da se pot samouresničitve razume (in praktično izvaja) kot zadovoljevanje lastnih potreb, želja, interesov itd. Frankl ne nasprotuje človekovemu samouresničenju, vendar pravi, da samoresničenje ne more biti cilj človekovih prizadevanj, ampak je vedno lahko samo posledica izpolnjevanja cilja. Človek se samouresniči samo v toliko, v kolikor izpolni svoj smisel. Samouresničenje se zgodi kot posledica uresničenja smisla.

Če človek ne najde smisla, se znajde v, kot to poimenuje Frankl, bivanjski praznoti (esistencialni vakuum), v situaciji, v kateri je vse brez-smisla; v situaciji torej, v kateri posameznik – kljub vsem zunanjim dobrinam, objektivnim možnostim in osebnim sposobnostim in talentom – ne najde smisla za naslednji korak. Če bivanjska praznota (odsotnost smisla) traja dlje časa, lahko vodi v različne oblike deviantnega, destruktivnega in samodestruktivnega vedenja (dolgčas, noogene depresij, zasvojenost, kriminal, samomor itd.).

KAJ JE LOGOTERAPEVTSKI POGOVOR

Logoterapevtski pogovor, pomeni terapevtski pogovor z logoterapevtom, pomaga klientu pri razmisleku o lastnem življenju, o poslanstvu, nalogi, ki mu je zaupana, o že odkritem smislu ter o novih priložnostih, ki jih življenje ponuja. Tudi v trenutkih največjih stisk, zlomov, napak, občutkov krivde, sramu, razočaranja, nesmisla, človeku niso zaprte vse poti: v vsaki situaciji lahko človek svobodno izbira in se odloči za nekaj ali za nekoga, za naslednji korak. Preteklost, vse, kar se je zgodilo, dobro in slabo, je za nami (Frankl uporablja izraz, da je preteklost “v usodnem”); na pretekle, že izvršene dogodke, pa naj so bili dobri ali slabi, nimamo nobenega vpliva več. V vsakem sedanjem trenutku pa ima človek priložnost nove izbire. Človeška izkušnja nam govori, da lahko zlasti v trenutkih najhujših kriz na novo premislimo in začrtamo svoje življenje. Šele ko se dotaknemo tal prepada, se lahko odrinemo nazaj k robu, ali, kot slikovito zapiše Frankl: “Kolikokrat nam šele ruševine omogočijo prost pogled na nebesa”.

PRIJAVA NA LOGOTERAPIJO