KRHKOST NAVIDEZNE GOTOVOSTI

(Uvod v knjigo: Silva Matos, Nevidne vezi, Mohorjeva Celovec, 2018)

 

Vsako obdobje življenja postavlja pred nas, otroke časa in večnosti, določena vprašanja, stiske in iskanja. Tisti, ki imamo na svojih plečih že naloženih toliko križev, da se štejejo v množini – vsaj štiri, pet, šest, sedem, osem in več – , se tega zelo dobro zavedamo. Če ne životarimo, ampak živimo svoje življenje, potem ne potrebujemo posebnega poglabljanja v učbenike razvojne psihologije. Dovolj je, da se zazremo v čudežni lok lastne prehojene poti, v sled stopinj, ki je ostala za našimi koraki in odločitvami v posameznih obdobjih življenja, in hitro nam postane jasno, kaj kam sodi. In kakšno težo ima! In skoraj za vse odločitve, ki smo jih sprejeli v posameznih obdobjih življenja, posebej za tiste ključne, nam je v globini duše kristalno jasen tudi odgovor na vprašanje: Je bilo (sploh) vredno? Je bilo smiselno?

V knjigi, ki ste jo ravnokar odprli, se prepleta več zgodb, a temeljni sta dve. Najprej je tu zgodba Lenke, odraščajočega dekleta,  ki se prebija skozi labirinte svojega odraščanja in umeščanja v orbitalo svoje eksistence, lastnega obstoja. Lenkina pot je pot slehernega mladostnika (danes), kajti sooča se z vprašanji, »ki se tiho plazijo po dušah mladih«, kot zapiše avtorica. Lenka v tej občutljivo nežni in spoštljivi pripovedi avtorice Silve Matos počasi, korak za korakom, na pravo mesto postavlja vse, kar je izkusila in doživela v svojem mladem življenju: vso kompleksnost pojma družine (odvzem od rodnih staršev, rejništvo, posvojitev), razvoj identitete v vseh njenih niansah – etnični, spolni, rasni, osebni – , razvoj samopodobe, učenja in brušenja v odnosih s prijatelji, (vz)postavljanje samozavesti, odkrivanje svojih vrednot, hotenj, zastavljanje ciljev … Iz pripovedi se lepo vidi, kako v osebnostnem dozorevanju ni bližnjic: drugi (ti) lahko (do določene mere) pomagajo, a na koncu mora vsak sam sprejeti (odgovornost za) temeljne življenjske odločitve.

Lenkina pot je pot slehernika: v naročje vsakega izmed nas je nametanih milijon kock bolečin, krivic, nemoči, preizkušenj, iskanj, napačnih korakov, talentov, odprtih poti, možnosti, upanja, kljubovalnosti … Pred svojim košem življenja je vsak sam poklican, da sestavi zgodbo, ki pelje k nekemu smiselnemu cilju.

Toda knjige Silve Matos avtorica skozi pripovedovanje pove veliko tudi o sebi. O tem, da kot  psihoterapevtka najprej in samo posluša, opazuje, beleži. Dogodke, Lenkine besede, njena stanja in razpoloženja, njen videz in njene obleke. Hkrati beleži tudi svoje lastne občutke, ki so jih v njej sprožali Lenkini obiski. Psihoterapija je po definiciji to, kar boste razumeli, ko boste knjigo prebrali do konca: psihoterapija je zdravljenje s pogovorom. Proces zdravljenja se začne s poslušanjem. Silva zastavlja Lenki vprašanja spoštljivo, nevsiljivo, sproščeno. Poleg izrečenih se v njej poraja še kup neizrečenih vprašanj, ki nakazujejo globino avtoričinega doživljanja klientke.

Tankočutna pripoved, po kateri bodo z veseljem segli ne le mladi in judje na različnih križpotjih življenja, ampak tudi tisti, ki se poklicno ukvarjajo s pomočjo ljudem – svetovalci, psihologi, psihoterapevti, teologi –, pritrjuje tezi, da je potrebno poleg znanja za kakovostno delo z ljudmi imeti – srce, občutek. Kajti v psihoterapiji ne zdravi (hladno) znanje psihoterapevta, ampak odnos, ki se vzpostavi med terapevtom in klientom. Zato ima prav Alenka Rebula, ko pravi: “Torej pazimo, komu zaupamo svoje bitje, in se nikoli ne odpovejmo bedenju nad svojimi občutki. Mi smo tisti, ki izbiramo svoje zdravnike, terapevte in učitelje”.

Želim vam, da se vas ob prebiranju knjige Silve Matos dotakne toplina čiste človečnosti, ki veje iz zapisanih besed.

Martin Lisec, logoterapevt

2018-11-23T07:54:59+00:00