ČLOVEKOVA HOJA ZA SMISLOM. RAZMISLEK O LOGOTERAPIJI IN ČLOVEKOVI IZKUŠNJI VSAKDANJOSTI

Anton Trstenjak je leta 1968 pri Mohorjevi družbi v Celju objavil knjigo s pomenljivim naslovom Hoja za človekom, v kateri razmišlja o človeku kot zavestnem, samozavestnem in vestnem osebnem bitju. Proti koncu knjige je zapisal tudi tole misel: „Hodimo za človekom, ne pred njim. S svojim spoznanjem človeka smo zadaj za njegovo resnično podobo in veličino.“

Če bi nadaljevali Trstenjakovo misel, bi se lahko vprašali: Če hodijo antropologi, zgodovinarji, filozofi, psihologi in drugi za človekom, za kom hodi potem človek? Če smo s svojim spoznavanjem in spoznanji o človeku vedno zadaj, za njegovo podobo, kaj ima človek pred sabo, da ga vleče naprej? V duhu eksistencialne filozofije, predvsem logoterapije, lahko zatrdimo, da je človek bitje, ki hodi za smislom. V vsakem trenutku išče in se v moči svobode, ki mu je dana, odloča in izbira tisto, kar prepozna kot „smisel trenutka“.

Moč Franklovega življenjskega pričevanja

Viktor Frankl, utemeljitelj logoterapije, je ne le velik teoretični raziskovalec smisla človekove eksistence, ampak tudi pričevalec, ki je s svojo osebno življenjsko izkušnjo dokazal, da je mogoče osmisliti tudi težke, nelogične in nerazumljive okoliščine življenja. Že kot študent – rojen je bil 26. marca 1905 na Dunaju – je opozoril nase intelektualno smetano medvojnega Dunaja. Sigmund Freud, utemeljitelj psihoanalize (prva dunajska šola psihoterapije), ga je leta 1924 povabil, da je napisal članek za njegovo revijo Zeitschrift für Psychoanalyse. Po razhodu s Freudom se je Frankl pridružil drugemu velikemu duhu tistega časa, Alfredu Adlerju, ustanovitelju individualne psihoterapije (druga dunajska šola psihoterapije). Frankl je kot zdravnik psihiater naredil bliskovito kariero, kot bi temu danes rekli: pri štiriintridesetih je postal direktor oddelka za nevrologijo na kliniki Rothschildspital na Dunaju. Tudi osebno življenje je imel urejeno, leta 1941, ko je že divjala druga svetovna vojna, se je poročil s Tilly Grosser.

Če pogledamo njegovo življenje iz tega zornega kota, torej z vidika kakovosti sprejemanja odločitev in uresničevanja zastavljenih ciljev, vidimo, da je vse, kar je bilo odvisno od njega in kar je bilo v njegovi moči, opravil z odliko. Izkoristil in pomnožil je talente, ki so mu bili podarjeni, in predano živel svoje osebno življenje.

Potem se je zgodilo nekaj, na kar ni imel nobenega vpliva in ni bilo v ničemer odvisno od njega, a je bistveno zaznamovalo njegovo življenje: začela se je druga svetovna vojna in on je bil Jud. V septembru leta 1942 je bil kot mnogo drugih deportiran v koncentracijsko taborišče, in v različnih taboriščih je preživel skoraj štiri leta. Izkušnjo taborišča je opisal v knjigi Kljub vsemu rečem življenju DA. Svobodo je dočakal 27. aprila 1945. Prav v koncentracijskih taboriščih, v krajih groze in skrajnega razčlovečenja, se mu je preko njegovega doživljanja in lastne izkušnje trpljenja potrdilo njegovo že pred vojno domišljeno prepričanje, namreč: da je človek sposoben preživeti še tako – objektivno gledano – nesmiselne življenjske situacije, če v njih odkrije neki svoj smisel. Ali, kot pravi Franklova učenka Elisabeth Lukas: „Tudi tvoje trpljenje ima lahko smisel!“ Le odkriti ga je potrebno.

Po Franklovem prepričanju je temeljna človekova motivacijska sila njegova volja do smisla, ki je izvorno človeška značilnost, prirojena vsakemu človeku. Volja do smisla se izraža kot želja, da bi imel človek svoje življenje za smiselno. Če človek ne najde smisla, se znajde – kot to poimenuje Frankl – v bivanjski praznini (eksistencialni vakuum), v situaciji, v kateri je vse brez smisla; v situaciji torej, v kateri posameznik – kljub vsem zunanjim dobrinam, ki jih (mogoče) ima na razpolago, objektivnim možnostim in osebnim sposobnostim in talentom – ne najde moči za naslednji korak, ker ne vidi smisla. Če bivanjska praznota (odsotnost smisla) traja dlje časa, lahko vodi v različne oblike odklonilnega, uničujočega in samouničujočega vedenja.

Na podlagi teh svojih spoznanj in lastne življenjske izkušnje je Frankl ustanovil tretjo dunajsko šolo psihoterapije, logoterapijo. Logoterapija – sam izraz logoterapija pomeni zdravljenje z odkrivanjem smisla življenja –  temelji na treh osnovnih načelih: človek je svobodno bitje, sposobno, da izbira in se odgovorno odloča; osnovno človekovo prizadevanje je volja do smisla; človek išče smisel življenja ves čas in njegovega izpolnjevanja se lahko svobodno loti v vsakem trenutku.

Odkrivanje smisla sredi vsakdanjosti

Iz kratkega orisa Franklovega življenja lahko razberemo, da se ljudje srečujemo z različnimi križpotji življenja zaradi dveh vzrokov. Stiske lahko doživljamo zato, ker smo v preteklosti sprejeli odločitve, (navadno v dobri veri, da so pravilne), ki so se pozneje izkazale kot napačne. V tem primeru je kriza, v kateri se znajde posameznik, posledica pretekle napačne odločitve. Za svoje (napačne) odločitve, ki imajo vedno neke posledice, nosimo ljudje osebno odgovornost. Toda pogosto se zgodi, da nas prizadenejo dogodki, na katere nimamo nobenega vpliva: doletijo nas nesreče, bolezni, izgube. Čeprav za te dogodke nismo osebno odgovorni, nas lahko kljub temu močno prizadenejo, ker navadno postavijo na glavo ritem življenja, kot smo ga vajeni. V obdobjih trpljenja, stisk in bolečine se v človeku vedno odpre temeljno vprašanje smisla. Vprašanja se porajajo spontano: Zakaj jaz? Zakaj se je to zgodilo meni? Kako naj živim s to izgubo, bolečino, porazom? Kje naj najdem moč, da se spopadem s tem težkim položajem? Se je sploh še smiselno za karkoli truditi? Kakšen smisel ima moje življenje po tej boleči izkušnji oz. razočaranju?

Z vprašanji smisla so prepletena vsa področja našega življenja, od osebnega do poklicnega življenja. Pred nas so v vsakem trenutku postavljene različne možnosti, a vedno izberemo le tisto, ki se nam v danem trenutku življenja zdi smiselna. Smisel torej ni nekaj, kar najdemo ali odkrijemo enkrat za vselej, ali nekaj, kar nam je vnaprej dano: v moči svoje svobode in možnosti odločanja smo ljudje večni iskalci, večni romarji za svojim smislom.

Zato je tudi logoterapija uporabna na različnih področjih našega življenja. Predstaviti želim eno področje, na katerem preko Inštituta Stopinje udejanjam – poleg izvajanja individualnih in partnerskih psihoterapij in raznih predavanj – načela Franklove logoterapije.

Že nekaj let sodelujem z Zavodom za prestajanje kazni zapora Ig. Poleg individualne psihoterapije z obsojenkami vodim razne pogovorne skupine, organiziram kakšne kulturne dogodke in podobno. Zapor na Igu je edini ženski zapor v Sloveniji. Vsaka obsojenka, ki prestopi prag zapora, se v hipu sreča z dvema vprašanjema: Kako naj fizično in psihično preživim obdobje teh mesecev, let za rešetkami?  In: Kako naj to obdobje prestajanja kazni zapora umestim v lok svojega celotnega življenja? Pod temi bolečimi vprašanji, v katerih se navadno skrivajo strah, nemoč, nemalokrat celo obup, čutimo brbotanje vprašanja smisla: Ali ni to stran vržen čas? Kako naj osmislim dneve in mesece, ki jih bom preživela tu notri? Kakšen smisel ima ta izkušnja v mojem življenju, čemu služi? Kako bodo osmislili moj zapor moji domači? Kako naj oni ravnajo s svojimi občutji strahu, neredko tudi z občutki sramu in ponižanja?

Okolje zapora je zelo primerno za logoterapevtsko delovanje. Osebe, s katerimi se srečujem pri svojem delu, so po eni strani res ranjene, a po drugi tudi neizmerno močne in odločne. Posebej ranljiva skupina znotraj zaporniških zidov so mame, ki imajo doma majhne ali odraščajoče otroke. Po fizični ločitvi mater in otrok se zastavlja vprašanje, kako v času prestajanja kazni zapora ohranjati stik med mamo in otrokom. Ob tem se zastavlja cela vrsta težkih praktičnih ter še več vzgojnih in etičnih vprašanj: Ali je za otroka dobro, da pride na obisk k mami in se sreča z vso težo tistega okolja – z rešetkami na oknih, z detektorjem, s pravosodnimi policisti? So primeri, ko se možje ali partnerji skupaj z ženami odločijo, da otrok ne bodo vozili na obisk v zapor, kar pomeni, da kakšna mama tudi več let ne vidi svojih otrok. Kaj reči otroku, kje je njegova mama? V bolnišnici? Nekaterim se zdi ta odgovor priročen, toda kako bo vplivalo na otroka, ki bo nekega dne spoznal resnico – kajti tega zaporniškega obdobja življenja mame in družine se ne da kar preprosto izbrisati in otrok bo nekega dne zagotovo izvedel, kje je bila mama. Kako taka laž vpliva na otrokovo prazaupanje, na njegov odnos do staršev, do življenja nasploh? Kaj ostane takemu otroku kot oporna točka varnosti, ko spozna, da so mu starši prikrivali ali lagali o tako pomembni stvari, zaradi katere je tudi sam zelo trpel? Je primerno povedati otroku, da je mama v zaporu? V zapor gredo vendar samo hudobni in slabi ljudje, noben otrok pa se ne more in ne želi sprijazniti z dejstvom, da njegova mama ni dobra.

Prav za mame, ki prestajajo kazen zapora, in za njihove otroke izvaja Inštitut Stopinje poseben program, ki je namenjen druženju in kakovostnemu preživljanju skupnega časa. Za tri ure imajo mame in otroci priložnost, da ob petju, ustvarjanju in pogovoru „pozabijo“ na tegobe in stiske  vsakdanjega življenja in doživijo drug drugega v pristnem in iskrenem odnosu. Med enim od takih srečanj je ena od varnostnic, ki je bila navzoča, izjavila: „Poglej te mame in otroke, kako so razigrani, kako so si predani; prepričana sem, da v tem trenutku nihče od njih niti ne pomisli, da so v zaporu.“ Mama majhne deklice, ki je bila z njo na srečanju, je povedala: „Tako lepo mi je bilo, da sem bila po osmih mesecih končno v stiku s svojo hčerko.“

Ženske, ki prestajajo kazen zapora, ne morejo spremeniti okolja, v katerem so. Tudi njihovi otroci, ki pridejo na obisk, tega ne morejo spremeniti. Toda tudi znotraj tistega okolja je mogoče doživeti številne lepe in smiselne trenutke. Naša sobotna srečanja jim želijo pomagati prav pri tem. Še več: za vse obsojenke, ki imajo izkušnjo teh srečanj, bo imelo obdobje, ki ga bodo preživele za zidovi zapora, drugačen priokus.

Pota odkrivanja smisla

Frankl pravi, da je mogoče smisel odkrivati na več različnih načinov. Prva pot je odkrivanje smisla preko ustvarjalnega dela in ustvarjalnega delovanja v najširšem pomenu besede. Ko vložimo v določeno stvar neki napor, ko nam nekaj uspe, nas to napolni z zadovoljstvom in nas hkrati motivira za nadaljnje delovanje. Delo prinaša smiselne sadove za nas in za naše bližnje.

Smisel odkrivamo s pozitivnimi doživetji in srečanji z ljudmi.

Neka gospa iz zapora mi je pripovedovala, kako jo je v nekem trenutku preplavila sreča, ko je skozi rešetke celice opazovala sončni zahod. Spomnila se je sončnih zahodov, ki jih je pred davnimi leti doživljala z otroki in možem na morju. V tistem trenutku je začutila ne le veselje do življenja, ampak tudi to, da je življenje lepo kljub okolju, v katerem se je znašla.

Smisel odkrivamo v drži darovanja, ko zaživimo za kaj ali za koga. Pogosto ljudje ne zmoremo uresničiti svojih mladostnih sanj in želja, toda to še ne pomeni, da smo zaradi tega obsojeni na nesrečno življenje. Žena, ki ne more imeti otrok, lahko nenehno objokuje svojo nesrečo, išče krivce in razloge zanjo. A ima tudi drugo možnost: svojemu življenju lahko da globlji smisel, če sprejme odločitev, za koga bo živela, čemu bo posvetila svoje moči.

In nenazadnje, ena od pomembnih poti odkrivanja smisla življenja je vzpostavitev odnosa do trpljenja, posebej do tistega, ki je neizogibno. Danosti, s katerimi je zaznamovano naše življenje, ne moremo izbirati, lahko pa zavzamemo do njih drugačno stališče. „Človekovega ravnanja ne narekujejo razmere, na katere naleti, temveč odločitve, ki jih sam sprejme,“ zapiše Frank.

Pomembno sporočilo Franklove logoterapije je, da za nikogar izmed nas pot ni nikoli zaprta. Dokler smo živi, lahko uresničujemo svoj smisel. Ne glede na to, kaj se nam je zgodilo, kakšne negativne izkušnje so zaznamovale naše otroštvo in našo preteklost, kakšne napake smo naredili, kakšno trpljenje smo povzročili, vedno velja: Kljub vsemu lahko rečemo življenju da! Mnogo ljudi pripoveduje, da so imeli težko izkušnjo otroštva, mladosti, da je bilo v družini nasilje, alkohol, da so bili starši ločeni, da so zrasli v neurejenih razmerah. Svoj neuspeh in svojo življenjsko nemoč opravičujejo, češ: „Glede na vse, kar se mi je dogajalo, ne morem biti drugačen, boljši, bolj zadovoljen s seboj in svojim življenjem.“ Odgovor logoterapije je preprost: „Drži, vse to se ti je dogajalo. Tega ni moč zanikati niti spremeniti. Toda ti si svobodno bitje, v tem trenutku se lahko odločiš, kaj boš storil. Lahko se vse življenje smiliš samemu sebi in kriviš druge za svoj neuspeh ali za svoje slabo počutje, lahko pa se odločiš, da boš kljub temu poiskal v sebi svojo pot in izpolnil svojo življenjsko nalogo, ki je ne more opraviti nihče drug razen tebe.“ Za konec bi lahko rekli dvoje. Prvič, Franklova vizija iskanja smisla je praktična in pragmatična. Človek mora biti aktiven v odnosu do svojega življenja, če želi v slehernem trenutku sedanjosti hoditi za svojim smislom. Biti mora v stiku s seboj, zlasti s svojo vestjo in z duhovno razsežnostjo svoje biti, v kateri temelji njegova sposobnost svobodnega odločanja in odkrivanja življenjskega smisla.Drugič, Franklova trditev, da „življenje dobesedno do zadnjega trenutka, vse do našega zadnjega diha, ne neha imeti smisla“, nas napolnjuje z življenjskim optimizmom in veseljem do življenja. Dokler smo živi, imamo priložnost spreminjati svoje življenje na boljše. Tudi če v življenju ni vse tako, kot smo si predstavljali ali kot bi si želeli. Drži namreč tudi ta Franklova beseda: „Kolikokrat nam šele ruševine omogočijo prost pogled na nebesa.“

Martin Lisec, logoterapevt in mediator, je ustanovitelj Inštituta Stopinje.

Literatura

Frankl, Viktor E. (1983). Psiholog v taborišču smrti. Celje: Mohorjeva družba.

Frankl, Viktor E. (1992, 1993, 2013). Kljub vsemu rečem življenju DA. Mohorjeva.

Frankl, Viktor E. (1994, 2014). Volja do smisla. Celje: Mohorjeva družba.

Frankl, Viktor E. (1994a, 2015). Zdravnik in duša. Celje: Mohorjeva družba.

Frankl, Viktor E. (2005). Človek pred vprašanjem o smislu. Ljubljana: Pasadena.

Frankl, Viktor E. (2010). Biti človek pomeni najti smisel. Ljubljana: Novi svet.

Lukas, Elisabeth (1994). Smiselnice. Celje: Mohorjeva družba.

Lukas, Elisabeth (2001). Tudi tvoje trpljenje ima smisel. Celje: Mohorjeva družba.

Lukas, Elisabeth (2002). Vse se uglasi in izpolni. Vprašanja o smislu, ki si jih zastavljamo na starost. Celje: Mohorjeva družba.

Lukas, Elisabeth (2013). Priveži svoj voz na kakšno zvezdo. Ljubljana: Novi svet.

Trstenjak, Anton (1956, 1984). Hoja za človekom. Celje: Mohorjeva družba.

 

(Prispevek je objavljen v: Mohorjev koledar 2017, Celjska Mohorjeva družba, 2016, str. 112 – 115.)

2017-09-01T12:14:19+00:00

Leave A Comment